aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Sprehod po Zagrebu
(OPENSOARING, 15. avgusta 2013, N.S.)

Ker nisem vedel, kam bi sam s seboj, sem uresničil obljubo, ki bi jo sicer vlekel v nedogled. Na glavnem zagrebškem kolodvoru sem izstopil iz brzega vlaka pred dveto dopoldne, zunaj je prijetno deževalo. Prepustil sem se vodiču Marku Jerasu, Slovencu po imenu in priimku, sicer pa zagrebškemu jadralcu, ki najbrž ne bo nikoli veliko letel, pa ne zato, ker ne bi želel, pač pa zato, ker ga bolj zanima zgodovina letalstva na Hrvaškem in stara jadralna letala. Bolj kot karkoli drugega. Že na prvi kavi, v bifeju – iluziji vagona nekdanjega Orient expresa, v lasti nekdanje teniške igralke Ive Majoli, sem se prepustil govorniku z veliko domišljije. Predstavljal sem si, da je pred nama lahkoten dan s pohajkovanjem. V mislih mi je prepeval Drago Diklić, brezskrbno sem brodil po lužah proti vzpenjači na Gornji grad, vmes pa sem se po telefonu v Ljubljano zlagal, da sije sonce, češ, prijetneje je hoditi po dežju s sposojenim dežnikom, če je za podlago nekaj zavisti.

Vizitka Danila Vižintina – ki je izkusil tudi letenje na Blokah

Proti koncu enodnevnega kolovratenja je sonce žgalo, a pozno popoldan, ob kavi na vrtu Hotela Esplanade, sem bil vesel zanimivega dne, predvsem pa še zadnjega letalskega prijatelja. Družbo nama je delal Juraj Salaj, pilot, ki si je filmsko slavo zaslužil z znamenitim jadralskim filmom Klempo, ki ga je režiser Nikola Tanhofer posnel leta 1958 na Bledu, a je Juraja z imenom in priimkom predstavil samo v glavi filma.  Z okornim lesenim jastrebom in 25 kg težko filmsko kamero pred vetrobranskim steklom je naredil luping, za njim pa še raversman. »Luping  skoraj do zemlje ni bil nič posebnega, bolj bolj tvegan je bil raversman. Koliko zaleta potrebuje jastreb za kombinacijo teh dveh akrobacij? Bila je na meji dovoljene. Najbolj me je mučilo, da ne bi zamudil brce v nožno komando, tik pred koncem skoraj vertikalnega vzpenjanja, v trenutku, ko ima letalo še dovolj hitrosti, da bo repno krmilo učinkovito. Vedel sem, če zamudim, se bom razmazal s kamero vred pred teraso letališke restavracije. Zato sem akcijo pogosto vadil. Kamera me je motila, na koncu pa je na filmu izpadlo, kot da se z letalom skoraj nič ne dogaja. Če bi bil jaz režiser, bi to sceno izpeljal drugače, neposredne posnetke iz letala bi dal v kader samo na trenutke. Z Nikolo sva se kasneje pogosto družila in povedal sem mu, kaj me je motilo, a on me je prepričeval, da piloti gledamo na stvar drugače kot umetniki,« se je dogodka izpred šestdesetih let spominjal vitek gospod, ščetinaste brade, lahkotnega in prav nič starčevskega koraka. Na plečih jih ima 87 let, 11.000 ur letenja, pretežno na reaktivnih letalih. Nihče mu jih ne bi prisodil – ne let in ne ur,  ki jih je preživel v zraku, ko je po svetu prevažal hrvaške politike. Celo brez partijske knjižice.

Jurija Salaja, predsednika društva, ki skrbi za zgodovinsko izročilo hrvaškega letalstva, sem si predstavljal kot rahlo zagrenjenega gospoda. Prvič sem ga videl pred petimi leti, na projekciji filma Klempo. http://www.opensoaring.com/Blog/Blog_2009/blog_klempo.html

Juraj Salaj – jadralec, ki je leta 1957 dosegel diamatno višino v CB-ju

Takrat je bila že zima in topla oblačila so ga posrkala vase. Tokrat je izžareval optimizem, sprejel me je kot starega znanca, po nekaj vljudnostnih vprašanjih bi lahko kdo sodil, da se srečujeva pogosteje. Uf, sem pomislil, po šestih urah hoje se moram držati bolj vzravnano, pozabiti sem moral na poln nahrbtnik revij, ki mi jih je Marko naložil s pripombo, naj preberem njegove zgodovinske prispevke. Juraj je hodil dostojanstveno počasi, a lahkotno. Hudiča, le kako mu to uspeva. Marko mi je namignil, da je gospod Juraj še zmeraj živahen in poln moči, da sicer pozno vstaja, a pred drugo uro ne leže. In tudi želja po letenju ga nič več ne preganja. Zatrjuje, da je v svojem življenju letelj dovolj.

»Imam srečo, da mi nič ne manjka. Še zmeraj dobro slišim in vidim,« je potrkal po mizi. Iz njega so letela imena in priimki. »Aj, veliko se  jih ne spomnim. Rad bi se še kdaj srečal  z Brankom Žigerjem. Še zmeraj se slišiva po telefonu, zdaj je na morju. Letel je z menoj in dobro sva se razumela.  Cenil sem ga kot pilota. Pa Ptujčan,« a se ni mogel spomniti priimka Botolin. Koga vse Salaj ni poznal? Iz svojega rodu je poznal vse, in ko sem mu postregel s priimki, je vselej dodal kaj zanimivega. Poznal je Rožmana in Belančiča iz Maribora, nadvse je cenil Janeza Pintarja iz Lesc. Ko sva prišla do Maksa Arbeiterja je njegov izraz obraza oživel. »Kadar je prišel v Zagreb, me je obiskal,» in je mimogrede razložil zgodbo o tem, kako so se v Vršcu pripravljali za nastop na svetovnem prvenstvu v jadralnem letenju v Saint Yanu v Franciji leta 1956. Med petimi jadralci, ki jih je naštel, je bilo rivalstvo in vprašanje prestiža, ki se je kazalo v veliki želji vseh udeležencev, da bi na svetovnem prvenstvu leteli meteorja. »Na koncu smo imeli kratko izbirno tekmo, Aco Saradić je bil zadnji, a so prestižno letalo prepustili njemu. Bil je izvrsten pilot, ampak, zakaj smo se potem trudili na tisti tekmi,« se je smejal, »taki časi so bili ...« Ja, Aco, ki je živel v Ljubljani, se je z meteorjem na SP izkazal s 4. mestom, Maks Arbeiter pa je z orlom pristal na 23. mestu. Tu sta bila z dvosedežno košavo znova uspešna svetovna prvaka (1954) Rain in Komac, a sta bila med dvosedi »samo« druga.  To je bil izjemen rod jadralcev in tudi zato se najbrž ne smemo čuditi, da bi se Marko rad nekoč lotil izdelave Orla ali pa dvosedežne Košave ... Veličasten projekt bi to lahko bil, če seveda na koncu bi ne bilo neštetih če-jev.

Pogled v preddverje Meštrovičeve galerije

Marko je prijatelju razložil, koliko kilometrov je Boštjan Pristavec prejadral iz Livnega, skupaj z ženo Tanjo. Ko je izvedel, da je Tanja iz družine Černič, se je razveselil spomnina na sodelovanja z njenim očetom. »S Černičem sva se tudi razumela, ja, njega moram obiskati,« je dejal in oči so se mu zasvetile, ko mu je Marko svetoval, naj si prek zveze zagotovi kratko jadranje z Boštjanom. »Ja, to bi bilo nekaj,« je potrdil in predlagal Marku, da v bližnji prihodnosti sedeta v avto in se odpeljeta v Slovenjgradec ali v Lesce.

Čudil sem se, od kje nekdanjemu pilotu toliko življenjskega optimizma. Morda od očeta, ki je bil med obema svetovnima vojnama šolski inšpektor, tako da je imel v družini pravo vzgojo za samozavest. Kot mulc je stanoval skoraj v središču mesta, kjer se je navdušil za letalstvo. V Zagrebu to ni bilo težko, saj je delovalo precej letalskih skupin in vse so si gradile svoja jadralna letala.

Pred vrati nekdanjega Galebaša – spomini z gora

Srečanje s Salajem je bilo zadnje dejanje v Zagrebu. Prej, še v dežju, sva se podila od muzeja do muzeja. Marko, neizmeren vir zgodovine hrvaškega jadralnega letenja, je v svojih glasnih razmišljanjih, potem ko sva zapustila mogočno stavbo Mimara, spregovoril o Galebaših, fantih, ki so bili veliki letalski navdušenci, mladeniči, so leteli tudi na Blokah. Zvedrilo se je in po kakšnem kilometru hoje sva prišla med bloke, ki obkrožajo mestno jedro. Skozi hodnik pod blokom sva stopila na veliko dvorišče v katerem se prišleku odpre nekdanja podoba starega Zagreba. Nizka hišica, odpadajoči omet in obledele barve, razmajane ograje in zanemarjen vrt pripovedujejo, da so lastniki že obnemogli, da bi jih urejali. Tako so v Jugi delali z majhnimi ljudmi, če si jim bil napoti, so te pač obgradili z blokom. Tu, v majhni hišici, na dvorišču, živi zadnji Galebaš Danilo Vižintin. Kmalu po vojni je jadralno letenje zamenjal za  planinstvo. Pred vrati svojega stanovanja ima kamne, prinešene s hribov, na enem je značilna Knafeljčeva rdečebela markacija in poleg so zapisani datumi, spomin na dogodke v planinah. Na vratih si je, s tresočo roko, izpisal ime in priimek in prilepil še svojo fotografijo. Marko, zaradi svojih zgodovinskih nagibov in prijaznega značaja, vzdržuje z njim dokaj redne stike. Žal nisva imela sreče, da bi ga pozdravila, a po razmerah pred pročeljem hiše je ocenil, da je Danilo še živ. Nekdanjemu jadralcu in planincu manjka še kakšno leto, pa bo dopolnil stotico.

Ne vem, koliko časa sva hodila in v kateri smeri, a tam nekje v bližini športnega parka NK Zagreb, še zmeraj v širšem krogu središča mesta, sva se znašla pred  zaraslim in zanemarjenim predelom, za razpadlo žičnato ograjo in zarjavelo ključavnico. »Tu je bila nekoč tovarna svile, izdelovali so tudi padala. Po vojni je dejavnost zamrla, stavbo je prevzel Aeroklub Zagreb. Ocenjujemo, da so zgradili približno šestdeset jadralnih letal,« je povedoval vodič in se hkrati med vejevjem prebijal po poti polni odpadkov in zoglenelih delov lesa in ne vem še česa. Pred se je nama pojavil skelet dolge, nekoč mogočne trinadstropne stavbe. Postalo mi je jasno, kako je pragozd zarasel inkovska mesta, še posebno, če se nekaj takega lahko zgodi še danes, skoraj v središču milijonskega mesta in sredi Evrope.

Skelet zagrebškega »Libisa«

»Tajkun je kupil zemljišče in zdaj ...« čaka, da bo zob časa opravil svoje, da bo iz kakšnega drugega nategovalnega projekta preusmeril denar za, denimo, hotel.  Ko smo kasneje, v Hotelu Esplanade uživali ob vonju kave, je Marko potegnil iz nahrbtnika tablični računalnik in pokazal fotografije stavbe, v kateri so nekoč gradili letala. Koliko ljudi v Zagrebu to sploh še ve in koliko ljudi v Ljubljani ve, kje je stala letalska tovarna Libis? V Zagrebu vsaj en prebivalec, v Ljubljani pa ...? Seveda, nekaj nekdanjih delavcev, ki se še kdaj pa kdaj srečajo in jih obiskuje tudi Jure Lokovšek. Pavel Magister, ikona letalske dejavnosti v Ljubljani, ki ima v mezincu predvojna dogajanja v Šentvidu in okolici, saj je bil takrat mulc, ki ga je zanimalo modelarstvo in letenje, bi vam tudi pokazal, kje je stal Libis. Mesti imata podobno zgodovino letalske gradnje, obe delavnici so pogoltnili plameni in izginili sta z obličja Balkana. Eno prej in drugo kasneje, kot da je nekdo, po nekem ukazu, podtaknil ogenj najprej tu in potem še tam.  Ne tu in ne tam ni znamenja, da so na teh dveh mestih nekoč gradili letala.

Marijana Ivančka sva našla na predzadnji postaji najinega neletalskega pohoda. Po tem, ko sva za eno uro zamudila  odprta vrata Tehniškega muzeja in njenega letalskega oddelka, sva, po najboljši pici v gostilni Karjola, prehodila Trešnjevko ... in raziskovala nekdano pot ozkotirne železnice, ki je vodila do Samobora. Nekaj železniških pragov je še zakopanih v peščeni poti, ki jo obrašča shojena trava, v njih je še nekaj parov močnih jeklenih žebljev, s katerimi so bile pripete tračnice in jih je zob časa lepo zloščil. Marko je kar vzdihoval, v mislih si je narisal podobo malega hlapončka, ki bi lahko še danes prevažal ljudi, predvsem turiste, na hribovite obronke mesta. Marko je mlajši prebivalec Zagreba, tako da se ne more sklicevati na nostalgijo, a ga staro neznansko privlači. Na vsakem koraku najinega pohajkovanja po mestu je našel znamenja preteklosti, na zanimivosti, ki jih mora še raziskati. Videti bi ga morali kako pripoveduje o nekdanjem pestrem življenju v središču mesta, kjer so še zmeraj prostori Letalske zveze Hrvaške. Tu se je trlo ljudi, na drugi strani ceste je bila znana gostilna, v njej pa so se zbirali letalci in novinarji radia in televizije. Vse je izginilo in tudi zanimanje za letalstvo, tako kot v Ljubljani. Še kdo ve, da je bil v leseni stavbi na Lepem potu sedež ZLOS. Danes se na tej in oni nacionalni letalski zvezi ne zbira nihče več. Pavel Magister se jezi, da na spletni strani LZS ni niti besede o nedavnem državnem prvenstvu v jadralnem letenju ...

Marijan Ivanček – modelar, načrtovalec in graditelj letal ter pilot

Malo naprej od sedeža  hrvaške letalske zveze, še zmeraj v središču mesta, je stavba, v kateri je deloval znameniti graditelj Penkala in za njim njegov sin, prav tako zaljubljen v jadralno letenje in je v svojem stanovanju zbiral privržence letenja. Njegov osebni arhiv in vse, kar je bilo v stanovanju, je po drugi vojni izginilo, domnevno v neko bratsko republiko, prste pa je imel poleg nekdo iz letalske Juge, ki je dobro vedel, kdo je bil Penkala. Morda pa je na podstrešju ostalo še kaj gradiva. A kako priti na podstrešje, ko je vse zasebno, je vzdihoval Marko. Moral bi biti Peter Pan, ne pa Marko Jeras.

Pri Marijanu Ivančku, najbolj oddaljeni točki najinega zagrebškega sprehoda, sva na dvorišču sedla v senco za mizo s prijaznim gostiteljem. Pred leti sva se srečala na Blokah, ob promociji knjige Naše letalstvo. Marijan je človek dobre volje, njegova življenjska sredica je modelarstvo, znanje iz tega področja uporablja pri gradnji letal, še do nedavno pa je tudi letel. Zadnjemu se je, pri svojih osemdesetih letih, odpovedal. Še zmeraj pa gradi letala in Marko je šel k njemu, da bi se izučil te obrti. »Ko Marijana ne bo več, bo na Hrvaškem izginilo znanje gradnje lesenih letal,« je zatrdil moj vodič, ki si prizadeva, da bi država podprla gradnjo lesenih letal. V njegovi delavnici zdaj Marko gradi zoeglinga, za letenje in za temelj prihodnjega muzeja letalstva. Zastavil si je ambiciozen načrt, kaj vse bo zgradil, samo zato, da bi nekdanja uspešna jugoslovanska jadralna letala izstrgal pozabi.

Marijan Ivanček ni sanjač. Sam si je naredil motorizirano letalo, nato še eno z imenom Sova. Z njo je letel več kot šest let, nedavno pa ga je prodal. Ponosen je na svoj izdelek, vse je njegovo, od zasnove do izpeljave, in podaril mi je fotografijo Sove. Prav zdaj je sredi gradnje lesenega letala CA 65, z ročno uvlačljivimi kolesi, a je financer projekta njegov prijatelj. Pomembni deli so že pripravljeni. Marijan se zaveda, da je zasnova letala zastarela, a je lesena gradnja še zmeraj najcenejša.

Predlagam da vsi, ki ste to prebrali, pošljete nekaj pozitivnih valov do Marijana, da bi še dolgo brusil letalske profile in do Marka, ljubitelja letalske zgodovine, ki želi nadaljevati njegovo delo.
Letalski graditelj je bil najin rešitelj, saj naju je zapeljal do Hotela Esplanade, kjer sva bila zmenjena s Jurajem. Sam sem mu bil hvaležen, da mi ni bilo treba še enkrat brusiti pete do središča mesta. In tudi Marku, saj je najino popotovanje organiziral tako, da sva si v deževnem delu dnevu ogledala razstavo stekla na Hrvaškem, pomolila sva nos atelje kiparja Meštrovića, vstopila sva v stavbo z zbirko znamenitega Mimare, spustila sva se v kletne prostore največje knjigarne v mestu, pa še v Nacionalni muzej, kjer je bil drugi del razstave o steklu. O Zagrebu sem zvedel veliko novega. Ja, spodobi se kaj zvedeti o najbližjem glavnem mestu.  Skratka, bilo je zanimivo, predvsem pa sem sklenil, da Zagreb še obiščem, a z bolj določenim ciljem, še posebno, ker je na vlaku lepo brati.

Marko Jeras, letalski zgodovinar v bifeju Orient expres

A kaj sem prebral? Med vožnjo in kasneje še nekajkrat kolumno Gorana Vojnovića v sobotnem Objektivu Dnevnika (sobota, 10. avgusta) z naslovom »Ko okno v svet postane ogledalo.« Goran je samo potrdil, predvsem pa mi je pojasnil, kako je z branjem in odzivanjem na različna besedila na spletu v današnjem svetu, ko vsi samo še pišejo bloge, nihče več pa ne bere, kaj šele, da bi se odzival.  Zato samo delček zadnjega Goranovega stavka: » ... vse bolj se mi dozdeva, da nam je internet namesto okna v svet podtaknil ogledalo, v katerem se zgolj ogledujemo.« Mislil je približno to, kar sem nekoč zapisal, da vsi pišemo spletne strani, vsak slovenski AK ima svojo, vsi berejo in gledajo samo še sami sebe, morda k branju privabijo še staro mamo. Vse je v slogu gojenja lastne nečimrnost. Zato upam, da bo to besedilo vendarle kdo prebral in tudi pokomentiral. Saj vem, preveč pričakujem. A moral sem napisati, ker je bil dan brez letenja tudi letalski.