aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Milan Petković Petko v Livnem = 80 ur v 14 dneh
(OPENSOARING, 18. septembra, prevod Andrej Spudič, foto: Urban Čeč in Boštjan Pristavec)

Na uredništvo Opensoaringa je prišlo kratko pismo in prevod Petkovićevega prispevka iz Livna v angleškem jeziku. Gospod Andrej Spudič piše:

Lep pozdrav,
ker sem opazil, da je nek dobronameren članek o letenju v BiH razbelil zobe mnogih uporabnikov foruma, sem se odločil, da pristavim še svojih pet centov. Čeprav se ne strinjam z mnogokrat ostrim tonom kritik g. Magistra, menim, da so kritike same vseeno pogosto na mestu (on je razlog, da je moje "poletanje" postalo vzlet). Mislim, da bi moral svoje kritike pisati malo manj "ex cathedra", torej bolj prijateljsko kot učiteljsko, pa bi bilo za vse bolje. Forum sam bi moral biti po mojem mnenju do neke meje toleranten do ne povsem knjižnega jezika, ker je namenjen predvsem izmenjavi mnenj ter izkušenj, ne pa leposlovju, za katerega se lahko odpre posebna sekcija, če se po njej res čuti potreba. Kar se tiče angleškega članka na slovenski strani pa imam za povedati naslednje: z angleščino nimam težav in v prispevek g. Petkovića mi je med izpitnim obdobjem polepšal dan, vendar pa menim, da bi moral biti preveden v slovenščino, da bo dostopen vsem. Poleg tega smo na tem forumu večinsko Slovenci, zato bi morale biti objave v slovenščini že v osnovi. Dejstvo, da je objavljen v tujem jeziku, ni krivda avtorja, ki ima pravico svoje delo, če ga objavi brezplačno, oddati v kateremkoli jeziku, temveč uredništva, ki ni poskrbelo za prevod. Tu po mojem skromnem mnenju delno nosite krivdo tudi Vi, ker pred objavo niste poskrbeli za prevod.
Da ne bom le polemiziral pošiljam moj prevod članka.

Lep pozdrav,
Andrej

Arcus M, najnovejši in najboljši izdelek dobro znanega proizvajalca Schempp Hirtha, smo najeli prek podjetja »Rent a Glider« v lasti Wolfganga Janowitscha in Ludwiga Starkleja. V jadralnem svetu je dokaj nova zamisel poklicnega oddajanja v najem najnovejših in dobro opremljenih ter vzdrževanih jadralnih letal. Je velik korak naprej od uveljavljene prakse individualnega in neuradnega najema jadralnikov v bolj ali manj neznanem stanju.
http://www.rent-a-glider.com/view/p-1345/Gallery/

Izposojenega Arcusa M s tekmovalno oznako TWO (WO je tekmovalna oznaka nekdanjega svetovnega in večkratnega evropskega prvaka Wolfganga Janowitscha) nama je zgodnjega bavarskega jutra dostavil glavni Arkusov razvojni inženir Andy Lutz. Andy in Wolfgang sta se ravnokar vrnila z Ostrowa na Poljskem, kjer sta z zmago na evropskem prvenstvu uspešno dokazala, kakšne sposobnosti ima Arcus. Torej tudi midva nisva imela izgovorov, da ne bi izkoristila sposobnosti najinega najetega jadralnika v Livnem.

Pot do Livna naju je peljala mimo slikovitega Bleda, kjer sva večerjala in zajtrkovala z najinimi jadralnimi prijatelji in njihovimi družinami. Z mojim jadralnim partnerjem Martinom Schulzom sva bila celo toliko ambiciozna, da sva zmogla jutranji tek okoli Blejskega jezera (5 km), pridružil pa se nama je še najin gostitelj Karel Čeč. V Livno sva prispela četrtega avgusta zvečer, kjer so nama dobrodošlico pripravili člani Aerokluba Livno in drugi jadralni prijatelji. Takrat se nama še sanjalo ni, da nama bosta naslednja dva tedna prinesla več kot osemdeset ur in okoli 7500 kilometrov več kot odličnega letenja ter da bova lahko letela vseh štirinajst dni najinega oddiha.

Najini letalni dnevi so bili dolgi, a uspešni. Začenjali so se z bujenjem ob sedmih, ob osmih sva  zajtrkovala v restavraciji hotela Park in uživala v kristalno čistem nebu in prijetno hladnih jutranjih temperaturah okoli 14°C. Med vožnjo na letališče sva se zmeraj ustavila v lokalni pekarni, kjer sva si privoščila še tople preste, na široko pa sva se izogibala težki hrani, torej bureku in piti. Natančno ob 10:30 sva imela vsakodnevni predvzletni sestanek z Edom ali Mirom. No, v redu, nekajkrat sva zamudila in nama ni bilo treba znova in znova poslušati, da je nevarno območje z imenom Barbara znova dejavno ...

Tudi priprava najinega letala na let je bila užitek, saj je bil vsak del opreme tehnološki presežek in letalo je še zmeraj dišalo po novem :).  Jadralnik je opremljen z dvema LX 9000 navigacijskima računalnikoma, Winter inštrumenti, LX NAV flarmom, dvema udobnima National padaloma, EDS kisikovim sistemom in tudi z najnovejšim in najboljšim Walter Binder Solo motorjem, ki zmore 78 konjskih moči, ima sistem vbrizgavanja goriva in prek specializiranega računalniškega sistema popolnoma samodejno nadzorovano in uravnavano delovanje. Edini elektronski biser, ki je manjkal, je bil najin zanesljivi stari prijatelj Oudie 2, pa še to le zaradi pogojev pogodbe najema letala, ki ni dovoljevala vakuumskih priseskov v letalu!
Kot sem že prej omenil nisva imela izgovorov, da ne dava vsega od sebe! Potrebovala sva le še dobro vreme za jadranje in prav zato sva prišla v Livno v Bosni in Hercegovini, ki smo jo v zadnjem času začeli klicati tudi Nambija v malem.

Livno naju ni razočaralo, pokazalo nama je najboljše. Vzorci vremena so si bili iz dneva v dan podobni, samo en dan se je pojavil severovzhodni veter (burja), pa še na ta dan sva se lahko brez težav večkrat peljala po 60 kilometrov dolgem pobočju. Vsak dan so nastale lepo razvite in jasno potegnjene konvergenčne črte, potekajoče v severozahodni – jugovzhodni smeri, z bazami oblakov do 4300 m nad morjem (MSL). To nama je omogočalo, da sva letela daleč proti severu, vzporedno z Zadrom, proti jugu pa do Tivata. Za večino, vključno z nama, je bil takšen geografski razpon  letenja nesluten, še posebno v enem letu!

Osmi avgust je bil za mnoge od nas poseben dan. Boštjan Pristavec je z ženo Tanjo, v EB 28 edition, prejadral prvi 1000-kilometrski let nad Balkanom. Zgodovinski dosežek  je posvetil že pokojnemu Stipu Krištu, ustanovitelju in gonilni sili jadralnega centra Livno. Tudi zame je bil to poseben dan, saj sem pred tridesetimi leti prvič vzletel samostojno. Za proslavitev jubileja ni boljšega kot let, dolg 820 kilometrov, s povprečno hitrostjo nad 140 km/h, skupaj z mojim dobrim prijateljem Andrejem Kolarjem, ki je letel v Ventusu 2cxm. Na neki točki najinega leta sva bila z Andrejem precej nizko nad hribi gore Golia. Pogumno, a previdno, sva kljub temu rinila naprej in vsak zase našla dober termični steber, ki nama je omogočil obdržati najini visoki povprečni hitrosti. Kasneje, na večer tega dne, je Andrej imenoval to vztrajnost »Run for the glory«, in za naju, dva srečna prijatelja, je bil ta let resnično veličasten. Tri najvišja mesta na OLC so bila ta dan rezervirana za tri mušketirje iz Livna :)

Večerne slovesnosti so bile na visoki ravni, zahvaljujoč mojstru ceremonij Darku Gaguli, s katerim sem se domenil za pečenega jagenjčka. Izvrstno ga je pripravil in vsi smo uživali. Moj letalni partner Martin je prinesel še dva sodčka nemškega piva, zvarjenega v njegovem rodnem kraju, in zabava se je nadaljevala pozno v noč. Lepo je bilo praznovati s starimi in novimi prijatelji. Z Andrejem sva lastniku Arcusa poslala SMS: »Wolfgang, za Arcusa moraš kupiti nov variometer! Ta kaže vzpenjanja le do 5 m/s! Ha ha ha«

Naša rutina je bila dan za dnem podobna, iz dneva v dan veliko kakovostnega letenja, zvečer pa uživanje v prijetno mrzlih temperaturah ob žaru, z odprtim ognjem, na letališču ali pa v kateri od lokalnih restavracij v Livnem.

Moj kolega Martin je užival v novih jadralnih izkušnjah, saj na severu Nemčije, kjer leti s svojim Standard cirrusom, nima priložnosti za letenje v gorah, po pobočjih in vzdolž močnih oblačnih cest. Prav tako je bilo zanj novo letenje na stotine kilometrov v bližini drugih jadralnih letal. Žal se morajo vse dobre stvari končati, za Martina je ta trenutek prišel po sedmih dneh letenja, ko se je moral pridružiti svoji ženi v Trogiru. Ali ne živimo vsi za takšne čudovite trenutke?

Nasvidenje sem rekel Martinu in se mu zahvalil za njegovo pomoč in vešče letenje, lep pozdrav pa sem namenil Luki Žnidaršiču, mojemu jadralnemu partnerju za naslednjih sedem dni. Letenje z Luko je bilo zame čudovita nova izkušnja, saj je Luka spreten jadralni pilot in hkrati zastopnik Schempp Hirtha za Slovenijo, tako da je bil željan še bolje spoznati izdelek tovarne, ki jo zastopa. Skupaj sva uporabila vso najino znanje in izkušnje, prav to ekipno delo pa je najpomembnejše za uspešno letenje z visoko sposobnimi jadralnimi dvosedi. Večkrat so se najine poti križale z drugimi hitrimi piloti iz Livna. Seveda sva jih skušala prehiteti v dviganju ali v letu naravnost. V družbi z JS-1, ASH-25, Ventus 2cmx in drugimi letali sva se lahko na lastne oči prepričala o velikih sposobnostih najinega letala. Jadralne zmogljivosti Arcusa so odlične!

Posebno veselje zame je bila uporaba mojega  znanja, ki sem ga pridobil ob enotedenskem treningu s trenerjem Wolfgangom Janowitschem v Nambiji. Z Luko sva se osredotočila, kako izkoriščati dolge energijske črte in izvrstne razmere v Livnem, mene pa je zanimalo, koliko sem se naučil v tistem tednu. Na stotine kilometrov sva z Luko letela z veliko hitrostjo, več kot 220 km/h glede na zemljo, brez kroženja. Dal sem vse od sebe, da sem zaznal vse znake dviganja ter se izogibal področjem »slabega zraka« in na trenutke sem skorajda zaslišal besede »WO« z zadnjega sedeža, v njegovem prijetnem avstrijskem naglasu angleščine: »Milan, v letenje naravnost moraš vložiti svoje srce!«. Če vas zanima, kako je leteti z svetovnim prvakom, si predstavljajte, da vas kot tenisača v igranju tenisa poučuje Roger Federer, osebno!

Vrhunec drugega tedna letenja je bil 863 km dolg let, ki naju je z Luko postavil ta dan prvo mesto OLC Evrope in skupno drugo mesto na svetu. Na neki točki leta sva bila nizko, v bližini letališča Nikšić, in kazalo je že, da bova morala zaradi mnogih nalivov v bližini in odsotnosti dviganj zagnati motor. Luka je na koncu vendarle našel zelo razmetan vzgornik, ki ga je bilo zelo težko centrirati. A Luka je letalo spravil na udobno višino. Odično delo, Luka! Tvoja zasluga je, da sva se rešila iz tega položaja. V Livnem sva pristala pet minut pred uradnim sončnim zahodom (19:56 po lokalnem času), vesela, utrujena ter z nekaj čudovitimi fotografijami sončnega zahoda za Arcusovim krilom.
 
Naslednji dan je Boštjan Pristavec znova odletel 1000 km let iz Livna in še enkrat dokazal, da je mojster za ultradolge lete prek 1000 km. Ta dan sva z Luko vzletela uro kasneje kot po navadi, a z dobrim razlogom! Na njen prvi jadralni let z visoko sposobnim jadralnikom sem namreč peljal zelo motivirano 16-letno jadralno pilotko Marušo iz Slovenj Gradca. Njena  motivacija in navdušenje sta bila tako visoka, da sva z Luko menila, da je ta priložnost zanjo bolj pomembna kot OLC točke, ki bi jih tisti dan lahko nabrala.  Maruška, nadaljuj z svojim trudom in se še naprej zavzeto ukvarjaj z jadralnim letenjem!

Na zadnji dan našega letenja v Livnem smo se odločili, da bomo Arcusa preleteli do jadralnega letališča Bihać, blizu južne meje s Hrvaško. Luka je kot pravi gentleman odstopil zadnji sedež svoji ženi Maji, sam pa se je javil, da pelje prikolico letala do Bihaća. Z Majo sva imela čudovit let, saj sva letela pod kumulusno cesto, ki je peljala naravnost v Bihać. Na 120 km dolgi poti do Bihača, pri največji hitrosti v turbulentnem zraku, sva naredila le en zavoj. Maja je namreč želela preizkusiti, kako se obnaša Arcus in temu prikazu je bil namenjen zavoj 360°. Na tem letu naju je spremljal Majin tast, v svojem 18-metrskem LAK-u, opremljenem s FES-om (Front Electric Sustainer). Ko se je Matija prepričal, da naju z Majo LX 9000 vodi v pravo smer proti Bihaču in da imava več kot 2000 m rezerve za let do letališča, nama je zaželel »Dobro vožnjo in varen pristanek,« nato pa naredil obrat za 180°, s katerim je usmeril svoje letalo proti Blidinjam, svoji najljubši obratni točki približno 200 km proti jugu!

Po pristanku v Bihaću so nas pozdravili in nam pri delu pomagali mnogi naši jadralni prijatelji. Nekatere poznam že 25 let, še iz časov, ko smo skupaj leteli na valovih v Korenici, ki je bila takrat še Titova Korenica, nekatere pa sem spoznal lani.

Naša vožnja do Ljubljane se je vlekla zaradi mnogih avtomobilov polnih turistov, pomagalo pa je, da smo si v Bihaću privoščili »zdravo« porcijo čevapčičev ... Izogibajte se jim, če imate visok holesterol, ali pa vsaj vedite, da jih jeste na lastno odgovornost! Med vožnjo smo si krajšali čas z veselim pogovorom o še svežih letalnih dneh, med katerim so se nam na obraz prikradli nasmeški.

Moj povratek nazaj v realnost Hong Konga je trajal več kot 48 ur. Začel se je s sedenjem na sprednjem sedežu Arcusa, nadaljeval na sovoznikovem sedežu Lukovega BMW, nato pa še  sedežih Adria Airways Airbus 319 in Cathay Pacific Boeing 747. Zahvaljujem se pilotom, ki so mi omogočili pravočasen povratek domov na moje letalsko delo.

 Za konec naj povem, da je bil zame privilegij leteti, potovati in se zabavati z najboljšimi piloti in prijatelji. Leteti nad temi čudovitimi pokrajinami dežele, ki se je nekoč imenovala Jugoslavija, danes pa je razdeljena na več manjših držav, me je še enkrat prepričala v to, da ni lepše narave, kot se najde tu, v deželi, ki smo jo mnogi od nas imeli in klicali za dom!

Še enkrat hvala vsem članom Aerokluba Livno, še posebno Edvardu Krištu in njegovemu pokojnemu očetu, Stipu Krištu. Brez njiju in njune vizije ter nesebičnega zagona nič od opisanega ne bi bilo mogoče!
Varno letenjo letenje in dobro nebo vsem :)