aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Alojz Kelc – jezdec valov
OPENSOARING, 8. oktobra 2012, fotografije Alojz Kelc, besedilo Niko Slana)

Kaj je počel Lojz, kot mu pravijo prijatelji, septembra? Ker je v pokoju, je delal za višji standard, a da ne bo pomote, svojo najljubšo prostočasno dejavnost, to pa je, ob modelarstvu, jadralno letenje. Lep del meseca je preživel na trgatvah, tam čez mejo. Delo ni prav nič romantično, s kratkim premorom za kosilo, je treba delati od jutra do večera. Romantika, kot jo poznamo v Sloveniji, je povezana z enodnevnim dogajanjem, Lojz pa se, po nekaj dnevih dela, zvečer v postelji ni mogel niti premakniti. Ampak je vztrajal do konca. Čez nekaj dni ga čaka nagrada – letenje na valovih na češko-poljski meji, v Aeroklubu Jesenik. 15. oktobra bodo odprli sezono. Lojz, član Aerokluba Ptuj, je polovični lastnik DG 100 in bo letos odrinil tja že šestič.

»Ne zanimajo me dolgi leti, niti tekmovanja. Zmeraj sem si želel biti visoko, čim višje,« je dejal, in tam nekje je med pogovorom omenil, da je že za eno desetletje in še nekaj podlage prehitel Abrahama. Njegova letalska zgodovina je podobna mnogim: »Leta 1969 sem opravil začetno šolanje, a ker sem bil posebnež, se v klubu nisem ujel in sem za dolgo obdobje odšel. Še zmeraj sem se ukvarjal z modelarstvom. Ko sem nekoč, veliko kasneje,  spuščal svoj velik RC model  pri Bellevueju na Pohorju, se je mimo prepeljal mariborski jadralec, naredil je dva nizka kroga nad našimi glavami. Tako me je zagrabila želja po letenju, da sem pospravil modelček in se odpeljal na ptujsko letališče in se znova javil za jadralno letenje,« je na kratko razložil in še dodal nekaj podrobnosti iz svoje bolj osebne jadralske mape. » Po svoje sem »cvikator« in najbrž se prav zato lahko pohvalim, da še nikoli nisem pristal zunaj letališča. Ampak to ne pomeni, da ne znam pristati na kratki površini. Ne, ampak najbrž me bolj spremlja občutek odgovornosti do solastnika jadralnega letala. Gregor, s katerim imava skupaj DG-ja, je najboljši družabnik, kar si jih lahko predstavljam. Ob drugem vstopu v jadralski šport me je vzel v roke Jože Botolin. Bil je super učitelj in rečem lahko, da me je naučil vsega, kar jadralec potrebuje. Zelo sem mu hvaležen, da se je potrudil.«

In kako je Lojz prišel do valovnega letenja v Jeseniku? Povsem natančnega odgovora nisem dobil, a za našo pripoved bi lahko dejali, da je bilo posredi naključje. Na počitnicah ob morju je spoznal Čehinjo, kmalu se je poročil. Ona je bila doma iz Jesenika. Zato se tudi Lojz v tem kraju počuti kot doma.  Na tej točki svoje jadralske zgodbe je preskočil k jadranju na valovih.

Na obisku v ptujskem klubu je iz svojega avtomobila zložil opremo, ki jo jadralec potrebuje za višinsko letenje: tople sintetične rokavice, pod katere si navadno natakne še takšne, ki jih dobiš na bencinski črpalki. Bolj zapleteno je z nogavicami, saj so druge, ki jih natakne čez prve, opremljene z električnim gretjem (Gerbing,s), povezanimi z 12V akomulatorjem in seveda stikalom, da lahko gretje požene ali izklopi, kadar želi. Poleg je postavil prave planinske gojzarje. Zdaj več ne tvega letenja brez gretja, saj to vpliva na dejavnost mehurja in seveda na živčne končiče stopal. Nekoč mu je stopalo v zraku odrevenelo, posledice pa je čutil še več kot pol leta. Ob jeklenki za kisik, ki je nikoli ne smeš povsem izprazniti, je še ventil z merilcem pritiska.  V nadaljevanju je elektronska naprava, ki skrbi za ustrezen pretok kisika do porabnikovega nosu, vse v odvisnosti od višne leta. Pilot si na tej napravi sam nastavi višino, na kateri naj bi mu naprava začela dobavljati kisik. Razmeroma preprosto, a šele, ko je vse na svojem mestu in deluje, kot je treba. Opozoril je, da akomulatorji na mrazu hitro izgubljajo moč, zato jih je treba napajati večkrat zapored. V višni nad Jesenikom so temperature navadno 20- in več stopinj Celzija pod zmrziščem.

»Jadralci, ki bi želeli leteti na valovih, lahko na spletu veliko zvedo o tem letenju. A dejanske razmere na štartu so precej drugačne in jih ni mogoče dobiti prek spleta,« je začel svojo pripoved. »Navadno se veliko jadralcev iz bližnjih in daljnih sosednih držav zbere na letališču že dan pred napovedanimi valovi. Ko domači vodja letenja napove štart za naslednji dan, je razpoloženje med jadralci nekaj posebnega. Kantina je polna pričakovanja, nekaj se tudi popije, vsi že komaj čakajo na ta trenutek. Mnogi gledajo v televizor, tam je zanje posebna napoved. Ko pride vodja letenja, s pravo napovedjo, jo jadralci pospremijo z glasnim navdušenjem. Navadno zjutraj piha močan veter, na vrhovih vzhodnih grebenov se pojavijo prvi žarki, dolina z letališčem pa je še v temi. Piloti se lotijo sestavljati svoja letala že okoli šeste ure, še v temi. Povsod so prižgani žarometi avtomobilov, ročne svetilke plešejo okoli letal, motorna letala ogrevajo s toplim zrakom, elise se vrtijo, a natančno ob sedmi uri so tri letala pripravljena za prvo vleko ...« A vsi novinci morajo opraviti kontrolni let z domačinom, ki pokaže lokalne značilnosti.

Ja, dan je kratek, kandidatov za vleko je veliko, najbolj ugoden čas pa je zjutraj, tja do devete ure. »Kasneje so možnosti za stik z valovi že manjše,« pojasnjuje in pristavi, da je jutranje sestavljanje letala v močnem vetru dokaj zapleteno in zahteva nekaj spretnosti. »Ko je letalo že pripeto z vlečno vrvjo, se naveza že po nekaj metrih dvigne v zrak, saj piha veter natančno v nasprotni smeri vzleta. Celotna vleka, do točke nad grebenom hriba (Praded), traja približno 18 minut, potovanje pa gre skozi dva rotorja, ki vlečnega pilota in jadralca pošteno premikastijo. Če je prvi rotor še bolj slaboten, pa je drugi, na višini med 800 in 1000 m, precej bolj neugoden. Tu velja pravilo, da se jadralec ne sme odpeti, pa če je še v tako nemogočem položaju, saj bi tvegal, da ne pride več na izhodiščno letališče, možnosti za pristanek zunaj letališča pa je malo,« pripoveduje Lojz in za popestritev doda še nekaj »zabeljenih« zgodbic, ki niso na sporedu vsak letalni dan, a se tu in tam dogajajo. V prid vsem, ki bi jih letenje na valovih zanimalo, jih tudi mi ne bomo zapisali.

Tisti drugi rotor, približno šest kilometrov od grebena, je najmočnejši. V bistvu gre za prvi rotor na zavetrni strani grebena. Iz zavetrne strani tudi prihajajo letala iz Jesenika. »Nekoč mi je v tem rotorju vlečno letalo povsem izginilo iz obzorja. Ni druge, kot da sem mu skušal slediti s polnimi zračnimi zavorami. Naslednji trenutek je bilo  vlečno letalo že visoko nad menoj. In potem se je potovanje povsem umirilo, variometer je pokazal, da sva vletela v valovno dviganje, navadno na višini 1400 m QNH. Ob svojih začetkih sem imel precej težav, da sem se postavil na val, a so mi domačini natančno pokazali, kako je treba  leteti. Sam sem rinil preveč h grebenu, a val deluje nad grebenom in je nekoliko umaknjen na zavetrno stran hriba,« je razložil Ptujčan. 

Sogovornik je z velikim navdušenjem govoril o valovnem letenju. »Na drugi strani grebena Pradeda je že Poljska, ki se koplje v soncu, v daljavi so Krkonoši. To je zame najlepši pogled iz jadralnega letala, ki ga poznam,« je bil navdušen.  »Pilot se tu odloči, ali se bo najprej dvignil višje in nato nadaljeval pot na zhod. Iz grebena na greben, iz vala na val. Krkonoši so dokaj oddaljen cilj, saj vse čaka še pot domov.«

V Aeroklubu Jeseniki dosežke vseh jadralcev, ki letijo pri njih, beležijo in razvrščajo po uspešnosti – po doseženi višini in preleteni razdalji. No, treba je vedeti, ob kateri uri je treba pristati, da jadralca ne ujame noč. »Ob isti uri se navadno vsi najdemo razvrščeni v »kolono«, ki je namenjena na pristanek. Priporočajo, da se greben zapusti vsaj na višini 1200 m, kajti pri vračaju je prav tako treba skozi rotorje, povsem na koncu, že v tretjem zavoju šolskega kroga, pilota navadno strese še tretji rotor. Po dotiku tal se je treba odpeljati iz steze.« Se boste pridružili Lojzu?