aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

»Psiho« delavnica na pokalu LXN 2012
(OPENSOARING, 10. maja 2012, Niko Slana)

Tradicionalni pokal LX Navigation (LXNC) je bil za slovenske jadralce uspešen, saj so se Sebastjan Ramšak, Aleš Maraž in Andrej Vrečer vpisali med dnevne zmagovalce in tudi v skupnem seštevku so bili pri vrhu. Na štartu je bila lepa množica letal kot doslej (32). Tudi prijateljsko ozračje in druženje ob skupnem kraljevskem zajtrku in večerji je ostala tradicija. Dekleta in žene pilotov iz AC Alfoldi so, na čelu z Eszter Szabo, naredile čudež. Sapo nam je zaprlo, ko smo ob prihodu na letališče zagledali ob hangarju še povsem novo enonadstropno klubsko hišo z nekaj apartmaji. J.R. ji je dejal kar Hotel Hilton. Očitno živijo na letališču v Szatymazu ljudje, ki želijo in znajo iz kluba narediti več. Na kaj takega ali vsaj podobnega smo v Sloveniji že pozabili. Pri nas samo še lastninimo, da ne uporabim kakšnega drugega izraza. Peter Szabo je po letališču potegnil vodo in nihče ni imel težave, da ne bi na hitro napolnil letala. Najbrž je njegov Alfoldi že zdaj najbolje opremljeno športno letališče na Madžarskem, saj si kaj bolj primernega že težko predstavljati. Če k temu dodamo še simpatičnega Francoza J.R., ki je iz vsakega brifinga naredil predstavo, na kateri nihče ni želel manjkati, je to že celota, ki bi si jo želel organizator vsakega jadralnega tekmovanja.

Nove informacijske smernice
Na sem LXNC čestital Ramšaku za zmago v Nitri. Z zamudo je prišel v Szatymaz tudi Maraž, drugouvrščeni iz Nitre, in tudi na LXNC  je pokazal, da je izvrsten jadralec. Vprašal sem ga, če je bil, v vesti na OS o tekmovanju v Nitri zadovoljen s svojo fotografijo iz arhiva. Z nakremženim obrazom je povedal vse, to pa je bila tudi priložnost, da ga vprašam, zakaj nikomur od množice Slovencev na Slovaškem ni uspelo na naslov Opensoaringa poslati kakšne fotografije s tekmovanja. »Bilo je veliko dela, družabno življenje je bilo na višini, zvečer pa pivo. Kdo bi lahko pomislil še na Opensoaring?« mi je dejal in še pristavil, da je eden od pilotov najbrž nekaj pisal za klubsko spletno stran, pa še nekdo drug tudi za svojo klubsko stran in morda je počel kaj podobnega še kdo. Dobro, razvoj informatike pri slovenskem jadralnem letenju gre očitno v smer družinskih spletnih strani, kjer pač vsak pilot nekaj  napiše za svoje starše, staro mamo ter tete in strice. To se vendar spodobi in je tudi razumljivo, še posebno, če so tudi sponzorsko obvezani. In ker gre zadeva v tej smeri, bom tudi sam ta zapis namenil svojemu psihiatru, ki mi daje pogum, da si upam postaviti DG 800S, ki so ga organizatorji letos po madžarskih handicap tablicah ocenili celo za eno točko bolje od motorizirane inačice tega letala, v vrsto z asi, ki zmagujejo na velikih tekmovanjih. Hvala mojemu prijatelju - psihiatru. Naj se ob tej priložnosti zahvalim še avtorju madžarskih tablic v imenu Janeza Starihe, saj njegov DG 300 iz leta v leto pridobiva na kakovosti. Letos je pridobil še tri točke. Za morebitno prodajo bi to bilo dobro, za točkovanje pa je to malo slabše.

Zasebno – za teto in strica
Jean Renaud Faliu ali J.R., ko ga pozna jadralski svet, je lani pohvalil udeležence LXNC 2011, ker ni bilo niti enega zunajletališkega pristanka in nobene praske. Letos je to pohvalo ponovil, a je kot poznavalec statistike dodal, da sta bila dva zunajletališka, eden je bil, naj se pohvalim, moj. Po njegovi zaslugi sem spoznal Švicarja, ki v bližini Kiskunmajse goji koze, s prijazno domačinko pa plemeniti domačo raso. Čudovita otroka poleg materinščine že lepo govorita nemško. J.R. je pohvalil pilote, ker je tekmovanje tudi letos minilo brez nezgode. Ob njegovih besedah nisem pogledal v tla, a priznam, da se mi je v zraku dogajalo marsikaj, na srečo brez posledic. V neki disciplini proti vzhodu smo v nekem dviganju, v veliki jati, pridobivali višino in ko mi je bilo dovolj, sem šel naprej, in se čez nekaj sekund znova zaletel v veliko močnejše dviganje. Pobral sem ga v levem zavoju, s kotičkom očesa pa sem še lahko opazil množico, ki je za mojim hrbtom zavila desno. Mislil sem si, da je to čudno, saj sem bil sem pred vsemi, in sem zato nadaljeval zavoj, a nisem še naredil polnega kroga, ko me je kolega v S5-KA ozmerjal … Povedal sem mu, da sem bil prvi v novem dviganju, a mi razloži, da to ne drži. Ja, zagotovo je bila moja napaka, in po drugem zavoju sem se v smeri kroženja pridružil glavnini …

Zadnji dan, pred odprtjem štartne črte, je velika skupina letela tik pod oblakom, seveda smo bili vsi že v meglicah, skoraj v bazi oblaka. V nekem trenutku se mi nekdo nastavi od spodaj in od zadaj in skoraj bi ga zajahal, zazdelo se mi je, da bo počilo, da bo onemu spodaj odletel rep ... Skušal sem obdržati smer in hitrost,  potem pa sem še istri trenutek odvil na startno linijo in se, za zadnji dan tekmovanja, poslovil od gneče. Bil sem vesel, da sem jo poceni odnesel. Za ta dan, in za naprej in za nazaj, je bilo dovolj in preveč adrenalina. Na zemlji sem pričakoval, da me bo kdo kaj vprašal in se predstavil. Sam si zaradi šoka nisem zapomnil ne letala in ne registracije.

O tem dogodku sem še veliko razmišljal in prihodnjič me pod takšnim oblakom zagotovo ne bo, čeprav sem si to zadal že letos. Sicer pa je bilo letos posebno leto, saj sem prvo jadranje opravil šele v Szatymazu, dan pred začetkom tekmovanja. Priznam, da sem nekakšno »psihološko« delavnico odprl že pred tekmovanjem. Vzrokov sem imel nekaj že pred tekmovanjem: pozabil sem, kako je treba vstaviti tekmovalno nalogo v računalnik, nisem bil prepričan, da je brzinomer dobro  priklopljen ... Med tekmovanjem bi moral imeti ves teden odprto beležko za napake, saj so se slabe odločitve vrstile druga za drugo. Namenil sem jih beležiti, da bi bila introspekcija popolnejša, a s tem ni bilo nič. Enkrat ni bilo pri roki pisala, drugič papirja, dogodki pa so me kar prehitevali. Napake sem popravljal za 24 ur nazaj, in tako sem šel v nedeljo, ko je bilo tekmovanja že konec, še enkrat v zrak, pristal pa sem na lepi njivi, zahodno od Harlija. Glavni uspeh dneva je bil, da sem s pomočjo prijazne družine letalo nekako le spravil mimo vseh električnih pastirjev, prek žitnega polja ter radovednih kravjih parkljev do potke, od koder mi je na izhodišče pomagal Sašo Petek. Starejši sin (20), ki trenira boks v Harliju, je ob čakanju na prikolico, le priznal, da se je v šoli učil angleško in je tudi še kar govoril.

Zame je bilo zanimivo, še posebno na začetku sezone, spoznanje, da je tekmovanje nekaj povsem drugega, kot pa jadranje za zabavo. Na tekmi moraš leteti do nekega cilja, naprej in brez umika, pri letenju za zabavo pa sklepaš sam s seboj neprestano kompromise, razmišljanje je preveč oportunistično. Prav zato je tekmovalno letenje načelo bolj preprosto. Zato bo pri ljubiteljskih letih v glavi pač treba zamenjati program in si dopovedati, da je treba do cilja brez mencanja. Očitno imam s tem težave in svojega psihologa bom vprašal, kakšno je zdravilo.

Obisk
Dopoldne nas je v Szatymazu obiskal Janos Tülkös, nekdanji major v madžarskem vojaškem  letalstvu in pilot miga-21. S svojim falkejem je za Črta Rojnika prinesel v pregled navigacijskih inštrument. Mimogrede nas je povabil na obisk v Pusztaszer, kjer že tri leta gradi svoj jadralski center. Tik pred temo smo ga obiskali in bilo je kaj videti.  Nekdanjo valilnico piščancev je spremil v hangar, v njem so za zdaj vitlo, zlyn, LS8, falke pa je dobil streho v sosednjem prostoru. Posestvo, ki ga je v treh letih obnovil, je kot oaza sredi dreves, z več poslopji, stavbo za goste, s streho za družabna srečanja in z zunanjim kaminom. Letos je stezo podaljšal še za sto metrov, tako da je zdaj dolga 900 m. Skratka, približno 25 km od Szatymaza nastaja nova jadralska točka, v nizu Szentes- Pusztaszer – Szatymaz. Zanimivo in navdušujoče je, kaj vse zmorejo madžarski ljubitelji jadralnega letenja.