|
Medtem v Ingovem naročju pristane papirnato letalo. Vzame ga v roke in ga začne spreminjati. »Letalu moraš narediti rep. Brez njega ne more dobro leteti,« razloži mlademu konstruktorju. Zadnji del letala dobi obliko črke W, novo vbočeni del prevzame nalogo smernega stabilizatorja, in ko vzleti z Ingove roke je let mnogo mirnejši kot prej. Verjetno nihče bolje ne razume povezave med teorijo in prakso letenja jadralnih letal kot Ingo. Njegove dosežke skušam strniti v kratko predstavitev. Štirikrat je bil svetovni prvak (1976 Rayskala, Finska, standardni razred, 1983 Hobbs, ZDA, OR, 1985 Rieti, Italija, OR, 1987 Benalla, Avstralija, OR), poleg tega je bil dvakrat drugi in na trinajstih svetovnih prvenstvih, katerih se je udeležil, nikoli ni bil slabši kot deseti. Devetnajstkrat je bil prvak Avstralije, postavil je več svetovnih rekordov, prejel je Lillienthalovo medaljo in – kar je morda najbolj vredno spoštovanja – v jadralnih letalih je preživel več kot 35.000 ur, med katerimi je naučil jadrati več kot tisoč pilotov z vsega sveta. V njegovih letalskih knjižicah se je v 37.475 letih nabralo kar 1.400.250 kilometrov. Pomislite! Če bi vsak dan, 365 dni v letu, naredil osem enournih letov, bi trajalo dvanajst let, da bi se nakopičilo toliko vzletov in ur letenja, vendar tako ne bi mogel preleteti več kilometrov, kot jih na cesti prevozi povprečen človek v vsem življenju! In koliko ur letenja je zbral v motornih letalih? Nič. Nič? Da, nič. »Verjamem samo v čisto obliko letenja, v letenje brez motorja,« je njegov odgovor na moj začuden pogled.
Inga je najbolje spoznati tako, da postaneš del njegovih vzgojnih prijemov. Na tleh je topel, dostopen in zmeraj pripravljen za resen pogovor, v zraku pa postane mojster obvladovanja živcev, letala in narave. Najbolj izstopajoča pa je vendarle njegova neizmerna ljubezen do letenja. Skoraj vsak dan je na letališču v Tocumwalu. Po njem so poimenovali celo eno izmed ulic v mestu, ker je bil med ustanovitelji letališča in po propadu letalskega centra v Tocumwalu, uspešno vodi svoj Southern Riverina Gliding club. Med sprehodom po letališču je težko prepoznati večkratnega svetovnega prvaka. Pomaga vleči jadralna letala, vleče vrv, piše kronometražo in popolne začetnike uči osnovnih spretnosti v lesenem dvosedu. Tistim, ki želijo več, se pridruži v modernem dvosedu, da lahko z njimi raziskuje skrivnosti daljših letov in temeljev tekmovalnega letenja. Na začetniška vprašanja, čeprav so mu jih zastavili že tisočkrat, odgovarja z enakim žarom in natančnostjo, kot prvič, v odgovore pa pogosto zavije marsikatero modrost. Sam sem se tja prvič odpravil iz ZDA, sedaj pa se zmeraj znova rad vračam. Izkusil sem dolge lete v njegovi družbi z letalom janus C, kakor tudi učenja temeljev v začetniških letalih kookaburra, bergfalke in IS28. Ni pomembno v katerem letalu sediš, zmeraj lahko občutiš njegovo izjemno znanje. Nepozaben je bil, denimo, najin 500- kilometrski let v paru. Letel sem klubski LS 4, Ingo pa me je spremljal v svojem discusu. Skozi celoten dan se je znanje svetovnega prvaka pretakalo zelo prefinjeno, vse do natančnega večernega pogovora o opravljenem letu in o najinih dobrih in slabih odločitvah.
Nemogoče je našteti vse nasvete, ki jih je podelil v moji prisotnosti, in ki me motivirajo ob različnih priložnostih. Na primer: »Če se ti na koncu dneva v dviganju pridružijo orli, potem veš, da si nekaj naredil prav in da je ves trud poplačan.« Pogovor naju zanese tudi k mladim pilotom. Kako jih privabiti na travnike? »Zvleči jih moramo proč od računalnikov in video igric. Simulatorji letenja in vojne igrice ne morejo nadomestiti občutka letenja z jadralnim letalom. Komur to uspe, bo lahko vzgojil pilote, ki nam bodo vsem v ponos.« In kako naj pomagamo tistim, ki so na letališče že prišli in želijo napredovati? »Najprej je treba zagotoviti, da bodo v športu lahko uživali. Letijo naj zaradi ljubezni do letenja in si pridobijo ogromno izkušenj. Hkrati moramo poskrbeti, da bodo poznali letalo in opremo s katero letijo. In najpomembnejše – zavedati se morajo svojih omejitev ter razumeti vreme v katerem letijo. Tako bodo postali varni in zadovoljni piloti, ki bodo z lahkoto dosegali cilje, ki so si jih zadali.« Pozno popoldan sediva pred klubskih hangarjem. Gledava ptice in zahod avstralskega sonca. Ingo pripomni: »Veš Milan, vedno sem bil zelo srečen človek. Moje življenje je bilo jadralno letenje. Vedno sem si želel imeti hišo na letališču in učiti druge leteti. Ko sem se pri 65 letih upokojil, sem nehal nositi uro na roki. Sedaj je hangar moj drugi dom in člane kluba učim leteti na povsem amaterski osnovi. Moje sanje so se s tem uresničile.«
|
»Psiho« delavnica na pokalu LXN 2012 Ingo Renner - 35.000 ur v jadralnem letalu
|
|
