aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Zagonetke s hitrostjo
(OPENSOARING, 3. decembra 2011, Nika Slana, foto: Boštjan Pristavec)

Milan Petković-Petko nad sipinami Bitterwasserja

Navdušujoče, pa čeprav na OLC ne pomenijo več nič posebnega, je »dobrih« osemdeset letov prek 1000 km, ki jih je Boštjan doslej opravil v Namibiji. Letos je dodal pet novih, med njimi dva blizu 1300 km. Blizu, kajti Boštjan Pristavec je imel v mislih let dolg 1250 km in s hitrostjo prek 150 km/h, kolikor bi bilo dovolj za svetovni rekord. Navedeno število opravljenih tisočakov je približno. Leški jadralec se še naprej ukvarja predvsem s kakovostnimi leti – z velikimi trikotniki po pravilih FAI. To pomeni, da ga zanimajo leti s čim večjo hitrostjo. A njegov decembrski obisk v Namibiji 2011 je bil v nekoliko drugačnem razpoloženju. »V Namibijo sem šel sproščen, tako da me dokaj slabo vreme na začetku, vsaj v primerjavi s prejšnjimi leti, ni motilo. Vesel sem bil velike slovenske druščine v Bitterwasserju, Erazma Polutnika, Maksa Berčiča in Jureta Lokovška, pohvaliti pa moram jadralske dosežke soimenjaka Boštjana Borštnerja iz Celja, ki ga je spremljal oče. S svojimi leti je lepo napredoval,« je dejal BP za pilota, ki je letel z Erazmovim ventusom.

Želva med jadralci

Najboljšo afriško zgodbo letošnje Namibije, s kobro, ki se je nekomu od jadralcev »peljala« čez stopala, je doživel le po pripovedovanju. Sloneč na krilu svojega letala se je pripovedovalec srhljive zgodbe zavedel mimohoda plazilke grozečega imena šele čez nekaj sekund, ko je bila že mimo. Kača se je zavlekla v kletko kolesa sosednjega ventusa. Domačini so zanjo našli zdravilo z brizgi bencina z injekcijsko iglo v streho podvozja, seveda iz varne razdalje, da o žalostni usodi kače niti ne govorimo. Zato pa je za popestritev poskrbel J.R., ki ga slovenski jadralci poznajo kot vodjo letenja na LX-pokalu v Szatimazu na Madžarskem. Na cesti je naletel na želvo in jo pripeljal v jadralski tabor. Rdeča polovična puščava »semi-desert« Kalahari je bila letos rdeča samo na vrhu peščenih valov, termična dviganja so bila letos še zmeraj močna, le baza oblakov je bila po večini nižja kot v minulih letih, je povedal leški jadralec, ki je doživel nenavadno nevihto z veliko količino padavin – na zemlji in tudi v zraku.

Na robu nevihte – močna dviganja

In kaj je bilo letos drugače, od minulih sezon? »V Namibiji je bilo več pilotov, ki so prišli z namenom, da izboljšajo nacionalne rekorde ali še kaj več, tudi s 15-metrskimi letali. Celinski rekordi še nimajo brade in so očitno zanimivi. Letos je v Namibiji letelo nekaj boljši nemških jadralcev, denimo Reinhard Schramme, Tasilo Bode, Pierre de Broqueville, Michael Sommer… Zdaj je tudi že jasno, da vsa tri jadralska središča v Namibiji delujejo dobro, v jadralni sezoni imajo dovolj dela. Življenje jadralcev v Bitterwasserju je bilo v minulih letih že utečeno, letos pa so zamenjali del ekipe, in bivanje ni bilo v vseh segmentih tako zelo običajno, kot v minulih letih. Morda  je zato Erazem nekega dne poklical Darka Gagulo, jadralskega kolega, ki obvlada komunikacijo, kuhinjo in jadralno letenje, in mu predlagal, da se prijavi za to delo, ker pač ve, da se znajde kjerkoli. Za pozitivno ozračje je skrbel tudi Milan Petković-Petko, ki je z ventusom 2cT/18 postavil nekaj srbskih rekordov, denimo, hitrost v trikotniku 750 km (115,1 km/h).

Srečanje z nimbusom v katerem sta letela Erazem in Jure

Boštjan Pristavec je 19. in 20. decembra 2011 opravil dva trikotnika, dolga 1166 in 1254 km. Ko sta bila že za njim, je razmišljal, kaj se je dogajalo med letom, a je menil, da človek za nazaj pač gleda drugače. Žal mu je bilo, da se ni prej odločil, da bi vsaj drugi let sklenil s trikotnikom 1300 km.

»Tisti dan sem napovedal FAI trikotnik 1250 km, seveda sem imel v mislih rekordno hitrost, saj menim, da bi z letalom EB 28 edition lahko letel hitreje od svetovnega rekorda Laszla Hegedusa, seveda v podobnem dobrem vremenu, pa čeprav je v vsakem primeru težavna naloga vzdrževati povprečno hitrost nad 150 km/h. Prvi dan (19. 12. 2011) sem obrnil prvo točko po načrtih. Ugodne razmere z vetrom so bile tudi na najdaljši drugi kateti na jug, čez Helmeringhausen, povsem na robu letošnjega jadralskega področja. Problem pa je nastopil zadnjih 70 km, saj je bilo nebo brez oblaka. Zdelo se mi je škoda, da bi rinil do druge točke, zato sem se usmeril na zadnjo točko in jo približno obletel, z mislijo in upanjem na naslednji dan, da bo na južnem delu jadralskega poligona bolj labilno vreme. Samo tako bi lahko izpeljal nalogo – z načrtovano hitrostjo. A ponovil se je podoben dan (20.12. 2011), sicer z več oblačnosti, a z bistveno drugačno podobo vremena v zadnjih urah dneva. Prejšnji dan je začela termika usihat že ob 17. uri, to je 2 uri in 45 minut pred sončnim zahodom. V drugem poizkusu se je slabo začelo že na štartu. Do prve točke sem priletel s hitrostjo 108 km/h, to pa je prevelik zaostanek za želenim povprečjem. Zelo težko bi ga bilo nadomestiti v nadaljevanju. Do prve točke bi morala biti hitrost najmanj 125 km/h, da bi lahko v termičnem vrhuncu dneva in proti večeru še ujel pravo povprečje za svetovni rekord – skoraj 154 km/h. Bilo je jasno, da načrtovanega cilja ne bom dosegel, zato sem prvo kateto trikotnika podaljšal do zadnjega oblaka, seveda z namenom, da sestavim večji trikotnik. Z vetrom do druge točke je bilo razmeroma preprosto, a dviganja niso bila v skladu z mojimi pričakovanji. Bolje so se odločili jadralci, ki so izbrali oblačno cesto kakšnih 30 km bolj v notranjosti dežele. Sam sem letel pod oblaki  na prvi konvergenčni črti, najbrž preblizu puščave Namib To je bila napaka. Ker sem trikotnik na prvi točki podaljšal na sever, sem ga moral skrajšati na jugu. Zakaj? Na drugi točki trikotnika se začne igra s časom, z vremenom, s povprečnim dviganjem, z višino oblakov. Takrat se vidi, kako daleč si upaš v tej igri s časom in varnostjo. Ko je čas, da se obrneš proti domu, veš, da je vse na kocki. Domače letališče je treba doseči še pred sončnim zahodom. Mene je očitno izigrala izkušnja stara en dan, ko je termika ugasnila prezgodaj. Tokrat sem let po tretji kateti načrtoval brez rezerve in z nastavitvijo mcreadyja na 1 m/sek. Vreme je bilo na zadnjih 230 km boljše, kot sem predvideval, in do doma sem priletel 20 minut »prezgodaj«. In kaj bi bilo, če bi se odločil in zadnjo točko premaknil še bolj na vzhod, proti Botswani? Bi tam našel dviganje 2 m/sek, ki bi mi omogočilo še za dneva prileteti do doma?

Navdušujoč pogled na oblake

Seveda sem si mislil, da je trikotnik 1300 km lepa trofeja, a na drugi strani kocke pa je bilo tveganje,« je razmišljal Boštjan in dodal, da je bila tudi to izkušnja več. »Pri velikih trikotnikih v Namibiji si zmeraj zelo blizu roba. Če bi vzletel z namenom, da obletim trikotnik1300 km, bi zagotovo vzletel vsaj pol ure prej. Vendar pa me je bolj zanimala hitrost. Če bi me nekdo prepričal, da nimam možnosti za želeno hitrost, bi se odločil za dolžino. Žal je za letenje v Namibiji na voljo bolj malo vremenskih podatkov za napovedovanje vremena. Zato je treba biti pripravljen, imeti je treba občutek in nekaj sreče.« 

Na robu nevihtnega oblaka

Kakšne načrte imaš za 2012?
»Udeležil se bom svetovnega prvenstva v Uvaldeju v Texasu od 4. do 19. avgusta. Skoraj vse je že dogovorjeno. Čeprav me tam čaka enako letalo, kot ga sicer letim, odprava v Ameriko ne bo poceni, tako da bom v Evropi letel pač v skladu s finančnimi možnostmi, ki mi bodo dosegljive. Najbrž se bom pred SP v Uvaldeju udeležil še kakšnega tekmovanja. Za SP napovedujejo dobro vreme, saj Uvalde slovi po močnih dviganjih in visokih bazah oblakov. Domačini bodo imeli najbrž prednost, razen v kakšnem bolj zapletenem vremenu. Letalo mi bo odstopil kolega, ki je sicer partner pri naši 7. Pri sposojenem letalu v ZDA bo novo to, da bom lahko letelo tudi s krajšimi krili in večjo krilno obremenitvijo, ko bo vreme zelo dobro. V odprtem razredu lahko kombiniraš, če je vreme bolj slabo, letiš z največjim razponom kril, če pa je napoved močnih dviganj, pa natakneš krajše zaključke (25 m), s tem pa dosežeš večjo krilno obremenitev, ki pride do izraza pri letu naravnost. Na SP v Uvaldeju se bo prvič pojavil Shempp-Hirthov Quintus (23 m), ki ima velik razpon med največjo in najnižjo krilno obremenitvijo. Bomo videli, kako uspešni so bili načrtovalci tega letala.«

Maks Berčič, Milan Petković-Petko in Erazem Polutnik

Slišali smo mnenje iz Pokwenija, da Josef Eder, pilot novega letala EB 29, ni bil zelo zadovoljen z letalom. Tebi je Walter Binder med prvimi predstavil to letalo in si ga v Nemčiji tudi preizkusil http://www.opensoaring.com/Teorija/Clanki/clanki_eb29.html
»Menim, da je to problem pilota. Sommer ima s tem letalom dobre izkušnje. Preprosto povedano, kadar leti z nekoliko krajšimi krili in z največjo krilno obremenitvijo, torej z najbolj nabrušeno verzijo, se da pri vzpenjaju držati konkurenco, pri letu naravnost pa po 20 km pridobiš tistih 50 m višine. Po treh dviganjih konkurenti vidijo samo še rep letala. Tako je letalo občutil tudi Sommer.«