|
Z letališča duhov - 1032 km
Če bi bil položaj jadralcev in aerokluba v Lescah normalen, bi Boštjan Pristavec najbrž svoj let, prvi letošnji v Sloveniji prek 1000 km, posvetil 30-letnici prvih treh letov v slovenskem trikotniku, ki so ga začrtali in obleteli prav leški jadralci, z legendarnim Francetom Štrukljem na čelu. »Zdelo se mi je, da sem vzletel in pristal na letališču duhov. Zjutraj ni bilo na štartu nikogar, zvečer, ob pristanku. pa sem videl samo dva znana obraza,.Ne vem, kje smo se leški jadralci pregrešili, da nas je doletela taka usoda. Ne bom govoril o občutkih, ko sem jih imel nad športnima letališčema naših sosedov v Noetchu in v Lienzu, kjer se je drenjala množica postrojenih vlečnih vozov in jadralnih letal na štartu. V Lescah pa popolno mrtvilo. Saj se nam morajo smejati. Ne morem verjeti, da smo dočakali kaj takega,« je povedal Boštjan na koncu najinega pogovora in še dodal, da je bil vesel jadralskega vrveža na tleh in v zraku v Slovenj Gradcu.»Očitno povsod premorejo več modrosti, kot v Lescah,« je še pristavil. Boštjan je svoj let zEB 28edition opravil v soboto, 9. aprila, bil je sam, in kot je dejal, mu je to kar ustrezalo, saj je čutil potrebo, da se sooči sam s seboj. Dan pred tem letom mu je na drugem sedežu delal družbo Andrej Kolar, in po tem, ko sta ugasnila motor, sta se nad Kriško goro, na privetrni strani, ob severozahodnem vetru, brez težav dvignila na višino, ki jima je omogočila preskok na severno stran Karavank. »Tokrat je bil veter morda za kakšnih dvajset stopinj odklonjen v primerjavi s petkom, doživel pa sem neznansko vrtinčenje, letalo pa je tako premetavalo, da sem pričakoval, da me bo prekucnilo na hrbet. Kako silovit rodeo sem doživel, pove podatek, da se je na trupu dvignil pokrovček, ki zapira odprtino za dostop h krmilom, čeprav ga k trupu priklepa močna elastika. Začutil sem, da je nekaj narobe, in tako sempristal po eni uri boja s severnim vetrom. Bal sem se, da bo pokrovček, skozi odprtino, zdrsnil med vodila krmil. V resnici ni bilo daleč od tega. Pokrovček sem trdno zalepil v ležišče na trup in znova vzletel,« se spominja trenutkov še pred odhodom na dolgo pot na zahod. Drugič ga je v tem letu minilo veselje do jadranja v Linških Dolomitih: »Veter je pihal s severa, termika pa je svoje mešalne mehanizme postavila na osončeni, južni strani. Iz tega je nastala zračna godlja, da sem že hotel obrniti proti domu, zdelo se mi je, da bi bilo veliko bolj prijetno delo na vrtu. Bil sem zelo blizu tej odločitvi, ampak ko sem se pobral za približno 1300 m - nad Sillianom sem bil znova na višini 3600 m -, sem pridobil samozavest, vendar sem se odločil, da pod višino 3000 m QNH (nadmorska višina) ne bom letel. In sem nadaljeval s potovanjem proti zahodu.«
Boštjan je v telegrafskem slogu nadaljeval pripoved o letu. »Po rotorjih sem nekako le napredoval, dosegel sem celo 3700 m ..,« in tako da se je v pripovedi nenadoma znašel pred dolino Val Venosta. Sredi doline sem opazil dva čudovita kumulusa, taka za ljubezen na prvi pogled … »Ampak tam nekje nad Meranom sem se srečal z učinkom »venturija«, z zračnim tokom, ki se vali od Brennerja proti jugu. Kar temeljito me je sleklo, tako da sem se prilepil na južno pobočje, na začetku Venoste in na višini 2300 m. Tudi tu se je ponovila bitka z vrtinčenjem in termiko. Povzpel sem se malo višje, v precej manjši turbolencikot v primerjavi s Kriško goro ali Sillianom.Tu sem se odločil, da bom letel ves dan, lepo umirjeno, do približno 15. ure na zahod, potem pa zavoj za 180 stopinj in nazaj domov … » se spominja odločitve in pohvali izjemen razgled. Boštjan je svoje letalo obrnil nad Zernezom: »Bil sem približno 3000 m visoko in kmalu sem nad seboj, od 1000 do 1500 m, videl jadralce. Vedel sem, da morajo biti nekje valovi, pozorno sem skušal najti nekaj, kar bi me povezalo z valom. Sredi doline Venosteje bil res rotorski oblak. Dejansko je bil kumulus, ki pa je bil s privetrne strani lepo zaobljen. Izvrstno me je potegnil na malo več kot 5000 m, za tem sem se vozil v smeri proti domu po rotorskih oblakih. Na tej višini sem imel izvrsten pregled nad oblačnostjo pod seboj. Bil sem nad bazo teh medlic in sem se samo vozil od ene do druge, proti Brunecu in naprej proti Lienzu. Ja, biti visoko nad hribi je izvrsten občutek. Ti hribi so visoki že, če si v njihovi višini, nad njimi pa je nekaj povsem drugega …«
Do Brunica in Karnijskih Alp je Boštjanov EB28edition, z vetrom v hrbet, kar padel. »V tem delu leta naravnost sem se po valovih povzpel do višine 6000 m QNH. Nekajkrat sem se v tem svojem čudovitem letu proti domu spomnil, da sem na začetku dvakrat skoraj odnehal. No, pri Lienzu sem prvič pomislil, da bi morda lahko iz tega leta iztisnil 1000 km in več. Za seboj sem imel že 680 km … Časovno sem bil za 1000 kmsicer že bolj v stiski, a sem vedel, da če bo držal veter, bi se lahko tudi ta možnost uresničila. Odpeljal sem se do vzhodnega roba Pece, od tam pa znova proti zahodu. To je bil najlepši in najbolj sproščeni del poti. Termika se je umirila, veter je bil še naprej močan, peljal sem se v laminarnem toku zraka –do dobrih 100 km od svojega izhodišča, obrnil proti domu in pristal dvajset minut pred nočjo.« Na letališče duhov.Tam je bil po naključju le Tomaž, kasneje pa je prišla še Boštjanova žena Tanja. Prizor iz Alan Forda. Tudi Boštjan se dan po tem letu ni mogel izogniti če-jem: »Če bi lahko vzletel kakšno uro bolj zgodaj, če ne bi imel težav s pokrovčkom, če bi vzletel ob prvem svitu, kar bi bilo mogoče zaradi vetra,bi bilo na razpolago nekaj več kot trinajst ur, in če bi se držal hribov, ki omogočajo dobro potovalno hitrost, bi lahko opravil precej daljšo pot – od 1300 do 1500 km. Ampak, sam raje spoznavam nove in bolj oddaljene kraje.«
|
Doživetja 2014
Aleš Maraž Matjaž Slana Boštjan Pristavec Matija Krajnc
|
|
Ostale povezave
