|
Aleš Maraž – z nimbusom na vzhod
»Odgovor na vprašanje, zakaj jadrati na vzhod, je v dejstvu, da je bilo zadnje čase vreme v Alpah bolj slabo. Je pač treba tja, kjer je vreme dobro. Vreme zasledujem na prognostični strani Top meteo. Ni težko opaziti, je vreme v Liki zmeraj lepo, denimo, od Otočca naprej se jadralsko vreme navadno samo še stopnjuje. Za jadralce je edina motnja v senjskih vratih, kjer je pogosto področje brez termike. Druga spodbuda, ki vleče na vzhod, pa je čudovita možnost obsežnega leta sredi poletja, denimo, v avgustu, ko je vreme v Dalmaciji precej boljše kot v Alpah,« je razmišljal Aleš Maraž nekje na sredini pogovora, katerega središče sta bila njegova letošnja zelo zanimiva jadralna sprehoda na vzhod.
Aleš Maraž se je letos udeležil samo spomladanskega tekmovanja v Nitri. »Udeležil bi se tudi državnega prvenstva, če ne bi trajalo kar štirinajst dni. To je zame preveč, sploh pa ne vem, kdo si je izmislil tako dolgo prvenstvo? Saj to ni evropsko prvenstvo,« pravi in se sprašuje, kdo si sploh lahko vzame toliko časa, »morda študenti?« Kljub vsemu pa je Aleš v svojo letošnjo jadralno sezono z letoma iz Ajdovščine na vzhod vnesel nekaj novega in vznemirljivega. Drugega avgusta in tretjega septembra se je njegova sled na See You vlekla do Zadra in drugič skoraj do Livna. http://www.onlinecontest.org/olc-2.0/gliding/flightinfo.html?flightId=819646349 Aleš je bil ob raziskovanju dokaj novih jadralskih obzorij navdušen, ni veliko sanjaril o velikih ciljih prihodnosti, kot sta, denimo, 1000 km ali trikotnik 750 km, čeprav ju je omenjal, vsaj posredno. Preprosto, vesel je bil spoznanja, da je v kabini svojega nimbusa odkril nov jadralski izziv, ki je po svoji zgradbi, z dokaj ravno linijo severno od jadranske obale, zelo samoumeven. Najbrž ni treba posebej poudarjati, zakaj je to področje jadralsko tako neraziskano. Gre za dokaj odmaknjen svet, ki se ga drži tudi senca neznanega in negostoljubnega. A tako je pač z vsemi zadevami, ki so zanimive – nedosegljive in hkrati zanimive. Za Aleša, ki je jadralsko in tudi sicer v življenju zelo radoživ, je bil let na vzhod toliko bolj vabljiv, čeprav je zbiral navdih (korajžo) kar nekaj časa.
»Doslej sem prihajal do roba senjskih vrat, naprej pa nisem tvegal. A zdaj vem, da se južno od te točke, ko preskočiš »senjsko luknjo«, pravo jadralsko vreme šele začenja,« je danes navdušen Aleš, ki je s svojima letoma šele malo bolj potipal v svet, ki se ga, zaradi neugodnega štarta v Sloveniji, še zmeraj loteva bolj malo jadralcev. Aleš zatrjuje, da s svojima letoma ni dosegel nič posebnega, da je le sledil svojim notranjim jadralskim spodbudam in odprl pot svoji domišljiji, ki se je (za zdaj) pri njem zaustavila v Črni gori.
Prve poizkuse letenja v te kraje sta opravila Franc Štrukelj in Ivo Šimenc že leta 1982, zadnji je precej kasneje, v navezi z Andrejem Kolarjem in letalom ASH 25 z oznako SI, še iskal možnosti za jadralske izlete z letališča Otočac in Udbina, a so se njegova naprezanja zaradi znanih vojnih dogodkov zaustavila. Sicer pa je prav, da ob tej priložnosti spomnimo: 26. aprila leta 1982 je Ivo Šimenc letel do Livnega in na povratku pristal le nekaj kilometrov (18) pred ciljem v Lescah in s 702 km dosegel takrat najdaljši let v Jugoslaviji (Krila št. 6-7, 1982) ... Aleš je jadralno hribovsko pot na vzhod najprej opazoval iz svojega delovnega mesta, iz kabine letala AA. Z velike višine in v lepem termičnem dnevu si je vrisal oblačno cesto na zemljevid. »V resnici je bila pot z jadralnim letalom bližje obali. Čez snežniške gozdove, pa čez Risnjak in Kapelo. Pomembna točka na tej poti je hrib Kula in potem si že pred Otočcem, kjer se začne ravnina Like. Dvakrat sem šel po natančno isti poti, tudi nad Liko, ki se poleti zelo segreje. Prav nad liško ravnino so bila najmočnejša termična dviganja. Ne nad obrobnimi vrhovi, ampak ob robu ravnine. Oblaki so bili v obeh letih nanizani po sredini ravnine. Pri vaseh na robu ravnine so tudi polja in možnosti za pristanke. Ob avtocesti ni možnosti za pristanke. Ko sem letel prvič in sem se obrnil v bližini Gradčca, na koncu Like, sem se rahlo obrnil na jug in se naslonil na pobočja Velebita, ves čas je pihal severni veter, peljal sem samo naravnost ...,« je Aleš pripovedoval z atlasom Evrope v roki in zarisano smerjo, ki mu je kasneje dajala spodbudo. »To, da sem letel v bližini obale, pa še ne pomeni, da ne bi mogel leteti tudi nad hribi in bolj v notranjosti Hrvaške in BiH. Za let na vzhod sem izbral konec tedna, ko ni bilo pričakovati kakšnega vojaškega letenja. In res sem bil povsem sam. V septembrskem letu sem s svojo nokio posnel še kratek video, v katerem je slišati jadralce iz Livnega, ki so nekje nad Grmečem javljali višino prek tri tisoč metrov. Moram priznati, da je bil ta let tako navdušujoč, da ni veliko manjkalo, da bi se spustil do konca. Ampak obveznosti v službi naslednji dan so pretehtale. To je bilo užitkarsko letenje …« Zdaj je ajdovski jadralec povsem padel v »vzhodno« zgodbo. »Z Andrejem Kolarjem sva prišla oba do zanimive ugotovitve, da so vremenske napovedi za to področje dokaj zanesljive, v resnici pa je vreme za jadranje še veliko bolj ugodno, kot bi lahko sklepal po napovedih. In v obeh mojih letih je bilo tako. Napoved je torej bolj slaba,« ugotavlja jadralec. Aleša je navdušenje za trenutek zaneslo v domišljijo. Na hitro je izračunal, da je v eni smeri iz Ajdovščine do roba Črne gore kar 600 km. »Do Dubrovnika bi bil let s ciljem in povratkom iz Ajdovščine dolg že 1000 km. To je lepa razdalja, ampak takšen dosežek je vprašljiv. Lahko pa bi naredil tako, kot so nedavno Avstrijci, ki so iz južne Francije leteli do Dunaja, 1300 km v isto smer. Ja, če bi zadel dobro vreme, bi letel do konca, na skrajni točki pa bi se še malo vrnil. Pač sprejmeš tveganje, da nekje ostaneš …«
Da se nekaj premika v razmišljanju drugih jadralcev, je nakazal tudi sogovornik: »Ko sva se s Cikom pogovarjala o letenju na vzhodu, mi je dejal, da je zarisal 750 km dolg trikotnik FAI, ki zajema osrednji del Dalmacije, eno točko pa je postavil v bližini Sarajeva. Nisem še videl podrobnosti, ampak najbrž mora biti lep in zanimiv trikotnik.« No, glede na vesti, da si namerava Ciko za prihodnjo sezono sposoditi antaresa, bi že lahko predvidevali, da je njegova akcija z dvosedežnim letalom vrhunskih sposobnosti in z motorjem usmerjena tudi na Balkan.
|
Doživetja 2014
Aleš Maraž Matjaž Slana Boštjan Pristavec Matija Krajnc
|
|
Ostale povezave
