|
Solovetsky – Otočje gulag
Po nočnem letenju in kratkem spancu me po telefonu pokliče kolega in vpraša ali bi letela v Solovetsky. Kje pa je to? Še zmeraj zalepljen od minule noči ga vprašam, kaj je tako posebnega, da se moram odločiti tako na hitro. Skrbi ga gorivo, ki ga na cilju ni mogoče dobiti, vse ostalo je OK. Kakšna je pa steza in kar spada poleg? Betonka 1500 m ter NDB iz obeh smeri. Pozanimam se še za kodo letališča, kolegu se zdi, da je ULAS. Začnem z iskanjem a ULAS ne najdem. To pomeni, da bomo na Solovetsky leteli z ruskim navigatorjem, kar za takšne neobljudene predel Rusije ni nič posebnega. Kličem naše načrtovalce leta (dispatch) in vprašam še po začrtani poti, a ne izvem nič posebnega - Moskva, Solovky, St. Petersburg. Uro in pol iz Moskve na sever in še 45 minut nazaj do St. Petersburga. Glede na število potnikov in največji doseg letala, ki je skoraj pet ur, je odločitev lahka. Seveda gremo. S kolegom obdelava še vse podrobnosti leta ter končava pogovor.
Odhod Na letališču nas že čaka navigator. “Priviet ja Sergej,” se predstavi in že robanti, da ni plana in kako ni nič organizirano in sploh, kako si predstavljamo rusko letenje, če ničesar nimamo. To je standardno šopirjenje navigatorjev pred letom, saj hočejo povdariti, da so pomembni in da bodo oni poskrbeli za vse. Za trenutek ga ustavim ker si želim ogledati dokumente, ki jih ima o letališču na katerega smo namenjeni. “Yes, yes,” in že privleče na dan papirje in karte. S Švicarjem Rivo Archibaldom, ki leti poleg, ker je na enotedenskem uvajanju za letenje nad Rusijo, se poglobiva v priletne karte, ki so pisane v cirilici in označene z metrskim sistemom. Kolega na uvajanju je iz minute v minuto bolj zaskrbljen, saj ne razume ničesar, kar mu ni zamerit, saj se nikoli ni učil cirilice. Natočimo gorivo, skupaj vneseva pot v FMS in že se prikažejo potniki. Pripravljeni smo za vzlet. Približno pol ure pred pristankom se pojavi navigator z že znanimi vprašanji o tem in onem ter z vprašanjem, če še kaj potrebujeva za pristanek. Ker sva vse lepo načrtovala, se mu zahvalim, Sergej pa se udobno ugnezdi za nama. Nekaj momlja in ker ne neha, ga vprašam, kaj se dogaja. “You know, captain, this old military runway metal.”
Kako, železna? “Nothing special, small holes for water drain, OK.” Se pravi, da bomo pristali na železno stezo z majhnimi luknjami za odtekanje vode. Še zadnja petersburška angleško govoreča kontrola nas preda na Solovkye krug. Sergej zagrabi za mikrofon in na dolgo in široko v ruščini razlaga, kje smo in kaj bi radi. Na obzorju se riše skupina otočkov in največji izmed njih je Solovky, po katerem se imenuje celotno otočje, z letališčem na zahodnem delu otoka, na edini veliki ravni površini v zalivu. Sergej se ukvarja z radijsko povezavo in ker razumem večino ruščine, se hitro in brez težav bližamo letališču. Nenadoma Sergej izdavi: “To jest Gulag in the old time – yes, yes.” A nekdanje taborišče gremo pogledat? Preletimo letališče z dvema parkiranima turbakoma in v desnem šolskem krogu pristanemo po jadralno. Rrrraaaaammm zabobni pod kolesi in letalo se brez posebnega zaviranja ustavi že po 500 metrih. Sergej se prešerno reži: “Captain, you see metal runway, yes, yes.” Na glavni letališki ploščadi nas pričakajo trije menihi in civil. Čudijo se, s kakšnim letalom smo prišli: “U nas njet bil takoje samaljot,” sam pa si mislim, da to ni prav nič čudno, saj ste sredi ničesar in bogu za hrbtom. Otok je v Belem morju, zanimivo pa je, da je na otoku vsaj dvajset ali še več sladkovodnih jezer in mlak, voda pa je pasje mrzla. Seveda, saj je otok na 65-tem vzporedniku. Večino leta je otočje obloženo s snegom, kar se lepo vidi po pokrajini z nizkimi iglavci in gostim podrastjem.
Vasica je šele v zadnjem času odprta za obiskovalce. Vse poti in stezice so na debelo posute s plastjo prahu, ki se ob deževju spremeni v gosto blato, kjer je prevoz mogoč le še s terenskimi vozili in goseničarji. Dva silaka, ki spremljata našega potnika, nas pričakata pred vrati samostana. Vprašam ju “Ak možno tuda,” in se samo nasmehneta in nato še dodam, “a vi njet,” pa se nasmejeta, eden od njiju pa malce privzdigne levo roko. Seveda, orožje ne spada v samostan. V samostan prideš skozi glavno obzidje, takoj za tem pa je še en obokan prehod skozi taboriščno zgradbo. Notranjost samostana obnavljajo. Na sredini je obširen cerkveni del s semeniščem, ob robu celotnega obzidja pa so objekti iz nič kaj slavne preteklosti. Ja, v roke bo treba vzeti knjigo Otočje Gulag … Na delu dvorišča je oder z zvonovi, kjer se potrkovalci enkrat na dan oglasijo in oznanijo božjo prisotnost. Onkraj samostanskih zidov je manjša ribiška vasica s pristaniščem na eni strani, s še z zmeraj vidnimi ostanki polpretekle zgodovine, na drugem delu samostana pa je zajetno sladkovodno jezero. Ob sprehodu okoli samostanskega obzidja in jezera se oglasijo zvonovi, ki pomenijo tudi konec samostanskega obiska. Na poti proti letališču se ustavim na pošti, da bi poslal razglednico, a mi uslužbenka pojasni, da je mogoče pošiljati le pisma, a samo po Rusiji.
Potnik mi sporoči, da se dobimo pri letalu čez pol ure, zato pohitim proti letališki brunarici in poiščem navigatorja, da zbereva vse dokumente, žige in podpise, ker brez tega v Rusiji ne prideš daleč. Prikaže se potnik z oboroženim spremstvom na eni strani in menihi na drugi. Poslavljanja ni konca ne kraja, vsi vsem želijo “Bud zdarov”. Nazadnje le zapremo vrata letala ter zdrdramo po kovinski stezi St. Petersburgu nasproti. Čudno, glede na temno preteklost Solovetsky, smo se v tem odročnem in osamljenem kraju sveta počutili dobro, kot da smo sredi močnega energijskega kroga. Občudoval sem lepoto samotnega kotička Rusije.
|
Doživetja 2014
Aleš Maraž Matjaž Slana Boštjan Pristavec Matija Krajnc
|
|
Ostale povezave
