France Štrukelj, 23.10. 1948 23.4.1983
(OPENSOARING, 23. aprila 2015, Niko Slana)
V cirrusu 16
Dokazov o Francetovem delovanju je ostalo še precej, zagotovo pa gredo v pozabo spomini na zanimiva jadralska leta, ko je bila na športnih letališčih ob jadralnih letalih še marsikaj drugega, predvsem pa prijazno prijateljsko ozračje, ki je imelo moč tudi zunaj letališč. O tem bi lahko Francetovi tedanji prijatelji veliko povedali in napisali. Danes vemo, kako pomembna je bila revija Krila in Tone Polenec, jadralec in pilot z dobrimi povezavami pri založnikih. Tako se je ohranilo veliko pričevanj iz zlatega obdobja slovenskega jadralnega letenja. Marsikaj bi si dalo iztrgati pozabi še danes, a za to bi si morali prizadevati vsi. Bolj kot bomo čakali na ta trenutek, manj bo ostalo. Tudi naš zapis je samo utrinek, subjektiven, a je vendarle zabeležen. Morda bo kdo vihal nos, a naj ve, da so vrata spletne strani Opensoaringa odprta. Na današnji dan pred 32-leti se spominjamo Franceta, prijatelja, športnika, jadralca in predvsem človeka za katerega mnogi porečejo, da jim je bilo v čast, da so lahko bili v njegovi družbi.
Miting v Murski Soboti Janez Stariha se spominja sklepnega dejanja državnega prvenstva leta 1981 v Murski Soboti, na katerem sta Štrukelj in Peperko uprizorila letalski miting. Štrukelj tudi iz veselja, ker je zmagal. »Živo se spominjam, da takrat nisem bil povsem prepričan, da se jima bo zadnji luping izšel nad zemljo. Zanimivo pa je bilo, da se ni izšlo po načrtih Milošu Pešcu, ki je, po prihodu iz Murske Sobote, najbrž tudi pod vtisom Štruklja in Peperka, na domačem letališču sesul velikega cirrusa.«
Zmagovalci DP v Murski Soboti
Dogodek, ki naj ne bi bil za javno rabo, kot je dejal Stariha in ga je potrdil tudi Karel Čeč, ki se tega tekmovanja dobro spominja, saj je bilo njegovo prvo. Štrukelj je takrat letel z DG-100. »Vem, da je bil Francetov brat Zdravko jezen zaradi tistih akrobacij in kolikor se spominjam, sta se France in Peperko dogovarjala, da bosta lupinge letela zrcalno, ko bo eden spodaj bo drugi zgoraj. Spominjam se še tekmovalnega dne v slabih vremenskih razmerah. Po naključju sva se s Francetom srečala pri Ptuju. Spodbujal je, da morava dviganje izrabiti do konca, ker je termika že umirala. Na koncu sva se podala proti Murski Soboti. Letel sem Štrukljevega std. Cirrusa s tekmovalno oznako 16, samo zato, da bi Franceta prisilili, da bi sedel v boljše letalo. France je tega dne edini opravil nalogo, sam pa sem tudi priletel do letališča, a je bila ciljna linija na drugi strani, tako da so mi šteli samo kilometre, ne pa tudi hitrosti. Dan kasneje se je zgodba skoraj ponovila samo, da sem tega dne zmagal jaz, Štrukelj pa je pristal poleg letališča. Prišel je do mene in mi čestital. Seveda sem bil iskrene čestitke zelo vesel. Prepričan sem, da se je France takrat že zavedal svoje bolezni,« pripoveduje Karel, ki mu je spominu ostal še prihod na tekmovanje in Francetovo srečanje s Peperkom, ki ga je začinil: »A si tudi ti prišel. No, bom vsaj enega nažgal,« je dejal v šali, a najbrž se je za tem stavkom skrivalo zavedanje bolezni, občutek nelagodja. Kaj takega je lahko rekel samo staremu znancu, za katerega je vedel, da bi ga razumel. Eno leto kasneje, na DP 1982 v Subotici, je Štrukelj izgubil svojo ostrino in na koncu pristal na 10. Mestu. To pa ni bil dosežek, ki bi mu v normalnih razmerah ustrezal. Na tem prvenstvu je zmagal Vladimir Pfeifer (M. Sobota).
Štrukelj s pokalom z DP na domačem letališču
Kratka zgodba V Francetovi sem bil družbi bolj redko. Že res, da sem občasno o letalstvu kaj napisal za športno stran Dela, vendarle pa sem bil za Leščane tujec, ki je govoril po štajersko in je pobegnil iz Ljubljane pred čudnim upravnikom z rdečim BMW. France in družba jadralskih kajakašev me je kar dobro sprejela. Kadar je bil na letališču slab dan, smo pogosto zavili v gostilno v Zgošo. Na pivo, seveda. Nekoč se je France poigraval s svojo prozorno swatch-ko. Vprašal sem ga, kakšna je cena teh ur v tujini, a ko je videl, da me zanima, jo je spustil v kozarec vode pred seboj in dejal: »Tvoja je.«
Ta dogodek, ki nikomur drugemu nič ne pomeni, sem vselej povezoval s Francetom. Takšen je bil za znance in prijatelje in kolikor vem, je bil pripravljen zanje marsikaj narediti. Jadralskih druženj z njim v zraku nisem imel, čeprav sem takrat tudi sam letel na tistem DP v Subotici leta 1982. Njegova prava družba so bili Leščani, ki so bili jadralsko precej višje. Vendarle pa sva imela prijateljske stike. Zadnje dejanje najinega prijateljevanja je bil njegov pogreb, in za vselej si ga bom zapomnil, predvsem po vožnji z vlakom v Ljubljano. Smrt, ki je zmeraj nedoumljiva in v znani radovljiški gostilni pri Lectarju povzročila močan srk, tako da sem se na vlaku, tik pred Ljubljano, stepel s sprevodnikom. Neumno, a včasih je žalost povezana z vinjenostjo in agresijo. Na postaji sem potovanje v Ljubljano končal s kratkim letom po zraku in kotaljenjem po stopnicah ljubljanskega perona. Skoraj filmsko. Sicer pa sem z odprtimi usti poslušal, ko je pripovedoval o svojem smučarsko tekaškem nastopu na Finlandiji in o tem, kako je krotil svoje kolege, da so se na ozkem grlu postavili v vrsto in počakali, da so lahko znova pognali (Niko Slana)
Avstralski utrinek Veliko let kasneje sem se lotil brskanja po spominu nekaterih njegovih sopotnikov, denimo, na SP v Avstraliji. Da bi vendarle lahko o njem napisal kaj več. A bolj ko sem o tem razmišljal, bolj sem se oddaljeval od tega projekta. Ko sem slišal iz prve roke, kako je bil nekdo, še po tolikih letih, užaljen, češ, da so Franceta v reprezentanci favorizirali, me je minilo veselje do brskanja po tujih spominih. Še posebno, ko sem se spomnil na opazko, sicer precej starejšega datuma, enega od njegovih takrat mlajših jadralskih kolegov, da je z njegovim letalom šel rakom žvižgat tudi nek pomemben inštrument
Razmišljal sem, da bi morali biti zapisi o njem pravzaprav častna naloga za njegove prijatelje, s katerimi je jadral in preživel veliko čudovitih kajakaških spustov, nekoč se je udeležil celo enega od klasičnih smučarskih tekaških maratonov na Finskem. Saj sploh niso pomembni dosežki, bolj pomembni so spomini prijateljev, kakršnikoli že so, na človeka, ki je živel za stvar in je bil po svojem jadralskem razmišljanju pred vsemi. Vendar pa so bila jadra njegove usode, žal, obrnjena v nasprotno stran. France ni bil rojen pod srečno zvezdo. Sin mu je umrl že ob rojstvu, hči Vesna pa v nežnih dekliških letih, kmalu po njegovi smrti. Tudi Tomel, njegov stalni jadralski spremljevalec, jadralski pomočnik in človek poln pozitivnih valov, se že dolgo bori z boleznijo.
Morda bo kdo dejal, da so vsi ti utrinki samo izgovor, da se pri Opensoaringu nismo že kdaj prej lotili kakšnega bolj poglobljenega zapisa o Francetu. Po svoje je tako razmišljanje upravičeno. Še danes spoštujem človeka, ki je v jadralnem letalstvu veliko naredil, predvsem pa je to spoštovanje težko prenesti v besede.
Legendo je treba gojiti Za Francetom Štrukljem pobiramo le še utrinke. Tako kot še za mnogimi izvrstnimi jadralci, ki jih ni več na športnih letališčih. Vzletel je in pristal pod Karavankami, vmes pa je mnogim pokazal, kako se jadra. S svojim pristopom in smelim letenjem je v svojem času zaznamoval slovensko jadralno letenje, seveda skupaj z Ivom Šimencem, ki pa je bil vendarle na začetku predvsem njegov učenec. Iz svetovnih tekmovanj je prinašal sveže razmišljanje o jadralnih dosežkih, s prijatelji je zarisal slovenski 500 km FAI trikotnik in ga sproti širil. Leta 1982 je opravil dva leta s ciljem in povratkom v Bosno do Drvarja in nazaj. Prvič (26. aprila) je pristal tik pred izhodiščem v Lescah, drugič (3. maja) pa je let do Drvarja na povratku podaljšal do Tromeje in po natančno enajstih urah pristal v Lescah (644 km). Hkrati je bil ta polet državni rekord v disciplini cilj-povratek z razdaljo 566 km. Istega 26. aprila leta 1982 je Ivo Šimenc letel do Livnega in pristal le nekaj kilometrov pred ciljem v Lescah in s 702 km dosegel najdaljši let v Jugoslaviji.
Rep slovitega cirrusa 16
Štrukljev standard cirrus s tekmovalno oznako 16 je bil, skupaj z njim, pojem. Ko si v zraku videl 16, ni bilo treba reči ničesar. Franc Štrukelj je bil simbol. K njima je spadal še Tomaž Stritih Tomel, njegov dolgoletni jadralski pomočnik, ki ga je spremljal na mnogih tekmovanjih. Bila sta nepogrešljiva dvojica.
S kajakaškega potepanja po Korani
Športnik France ni bil samo jadralec, bil je predvsem prijatelj in športnik, ki je na letališče zajadral pač zato, ker je živel v Tržiču, v bližini Lesc, in je spomladi in poleti opazoval jadralna letala. Njegov brat Zdravc se še spominja, da je kot najstnik naredil svoje jadralno letalo, ki pa ni nikoli vzletelo in se tudi nobena risba ali načrt se ni ohranila. Zdaj jo skušajo na papirju obnoviti po spominu. Na svojem kratkem popotovanju z njim sem občudoval predvsem njegovo športno plat. Z odprtimi usti sem poslušal njegovo pripoved s smučarskega tekaškega maratona Finlandia. Bil je ljubitelj alpskega smučanja. Na stari fotografiji ga lahko občudujemo med skokom nekje v hribih, najbrž na Zelenici. Drugje se je nastavil fotografskemu objektivu med izletom v hribe, za pasom mu je visela stara vojaška čutarica, čez ramo pa mu je visel platnen nahrbtnik, s kakršnimi so naši dedje hodili na izlete. Pogosto je kolesaril, z mnogimi leški jadralci je delil veslaške doživljaje na Savi, pa na hrvaških in bosanskih rekah Korani, Mrežnici, Uni in še kje. Kot prometni pilot je rad vzel koga s seboj v tujino, pa čeprav je v temnomodri letalski uniformi doživel le kratko pot. »Zvečer grem s Francetom z devetko v Tunis,« je dejal njegov prijatelj, »da enkrat v življenju stopim na afriška tla.«
S kajakaškega potepanja po Korani
Štrukelj je Tržičan - pozimi je užival na Zelenici
France je večkrat dejal, da v zraku najbolje sodeluje s Ferencem Peperkom, a je le-ta kasneje to oceno dopolnil: »Kmalu tudi jaz nisem mogel več leteti z njim. Bil je prehiter.« Očitno je imel v sebi močno intuicijo za jadranje, bolj kot vsi jadralci njegovega časa je razumel, kako diha vreme. Samoumevno je bilo, da se je lotil tudi mednarodnih tekmovanj.
V rokah imam Francetov velik fotografski album. Fotografije na začetku so majhne. Med prvimi, povsem letalskimi, je v družbi z Janezom Pintarjem, atrakcija na tej fotografiji pa je meteor s tekmovalno oznako 21. Ob odkriti kabini se naslanja na kovinskega ptiča, ki ga je vselej občudoval in si je najbrž mislil, da bi bilo lepo, ko bi lahko z njim tudi kdaj letel in tekmoval tako kot Ciril Križnar. Na naslednji fotografiji se je postavil tudi k svojemu ptiču lesenemu delfinu z oznako 43. Na naslednji strani sta samo dve veliki fotografiji obe iz 14. svetovnega prvenstva v jadralnem letenju leta 1974 v Waikerie v Avstraliji, ki je potekalo od 12. do 27. januarja. Na brifingu sedi poleg Janeza Pintarja in Gabra Pesjaka. V Avstraliji je bil tudi Maks Arbeiter, celjski upravnik in eden najuspešnejših slovenskih jadralcev s SP v Φerebru na Švedskem, kjer je osvojil četrto mesto. Štrukelj in Pintar sta letela v standardnem razredu z letaloma standard cirrus. France je 20. januarja postavil nacionalni rekord v FAI trikotniku 300 km s hitrostjo 99,4 km/h in ta dan pristal na 4. mestu , zmagal pa je legendarni Helmut Reichmann, s hitrostjo 101 km/h, ki je tudi osvojil naslov svetovnega prvaka. France je imel v Avstraliji spodbude za razmišljanje o jadralnem letenju. Odprti razred je prav ta dan imel 707 km dolg FAI trikotnik, zmagal pa je Američan Georg Moffat z nimbusom II. V Avstraliji so jadralci doživljali nekaj novega, saj tako dolgih disciplin do takrat na svetovnih prvenstvih še ni bilo, pa tudi sicer so postale tekmovale razdalje precej večje. Prav to ozračje je Štrukelj skušal prenesti tudi v Jugoslavijo v Slovenijo.
Nekdanji jadralni asi pred delfinom - drugi z leje je Franc Peperko, prvi z desne pa Franc Štrukelj
S SP v Waikerii (Avstralija)
Uvrstitve obeh slovenskih jadralcev na SP v Avstraliji leta 1974 res ni bila v vrhu, a je bila solidna. YU-ekipa, v kateri so bili V. Kučera (vodja), M. Arbeiter (trener), Pintar in Štrukelj (tekmovalca), Z. Hafizović (rezerva in pomočnik), B. Mitrović (tajnik in pomočnik) in G. Pesjak (meteorolog in pomočnik), se je 25. decembra 1973 vkrcala v Beogradu na JAT-ov B-707 (Karači, Singapur, Melbourne). Tone Polenc je v Krilih (št. 2/74) v naslovu zapisal: Nismo bili dobri (nekaj vtisov s SP v jadralnem letenju Waikerie, Avstralija) in nadaljuje:
»Kakorkoli že, Avstralija je na drugem koncu sveta. Ko je pri njih poldne, je pri nas polnoč. Oni imajo poletje mi pa zimo. Namesto, da bi opolnoči spal, te trga lakota,« pravi Janez Pintar, ki je s Francetom Štrukljem zastopal jugoslovansko trobojnico na SP.
S SP v Waikerii (Avstralija)
»Kakorkoli že, Avstralija je na drugem koncu sveta. Ko je pri njih poldne, je pri nas polnoč. Oni imajo poletje mi pa zimo. Namesto, da bi opolnoči spal, te trga lakota,« pravi Janez Pintar, ki je s Francetom Štrukljem zastopal jugoslovansko trobojnico na SP. JANEZ PINTAR: Ne bi posebej poudarjal vsega, kar se je zgodilo pred odhodom v Avstralijo. Mislim, da se tako kot mi, ni pripravljal nihče. To je naša posebnost. Ko smo bili v Avstraliji so bili naši cirrusi na Pacifiku. Avstralci, posebno pa letalci iz Balaklave (90 km severno od Adelaide), so nas gostoljubno sprejeli. Leteli smo na njihovih libellah in čakali na svoje cirruse. Pa vreme? GABRIJEL PESJAK: Na začetku smo bili razočarani. Obljubljenih čudes od vremena pa od nikoder. Ne vročine, ne močnih dviganj. S tistim, kar smo videli na začetku, bi poleteli kvečjemu 200 km daleč. Čas smo izkoristili za naravnavanje inštrumentov, aklimatizacijo. Pintarju je bilo posebno všeč avstralsko pivo, Maksu Arbeiterju pa vino. Kaj bi lahko dejali o areni jadralnega SP? FRANCE ŠTRUKELJ: Ravnina, polja, suha in visoka trava, grmičevje. No, za grmi ni kengurujev, kot sem mislil prej. Te sem videl šele pri prvem kmetovalcu, ki nas je povabil v goste. Osnovna značilnost: pokrajina takšnih razsežnosti, kakršnih nismo vajeni. Tudi monotonija je nekaj posebnega. Vam je trening v Balaklavi koristil? JANEZ PINTAR: Seveda je. Prebrodili smo krizo, ki jo ima vsakdo, ko se preseli na drugi konec sveta. Še bolj kot trening v Balaklavi pa nam je koristil uradni trening v Waikerijii, ki je bil organiziran kot tekmovalni dan. Pa konkurenca? FRANCE ŠTRUKELJ: Nadvse huda. Vsi po vrsti so bili odlični. Presenečali pa so predvsem Francozi. Takoj na začetku je bilo jasno sledeče: slabih tekmovalcev na prvenstvu ni. Zmagal bo tisti, ki bi napravil najmanj napak. Je bilo vreme, kot so ga Avstralci obljubljali? GABRIJEL PESJAK: Obljubljali so preveč, ali pa jih je grdo neslo. To velja samo za uradni trening. Kasneje se je vreme izboljšalo in naša dva tekmovalca sta spoznala pravo avstralsko vreme. Kakšni posebni problemi? JANEZ PINTAR: Skušali smo uigrati zemeljsko spremljevalno ekipo in preizkusiti letala. Meni je nagajala teža, zato sem spustil 20 litrov vode iz rezervoarja v cirrusu. Opazil sem, da Francetovega cirrusa ne morem slediti. Pozneje sem ugotovil, da je bil moj cirrus poškodovan. Tekmovati ste začeli 15. januarja? JANEZ PINTAR: Tega dne sonca nismo videli, baze oblakov pa le na 800 metrih. Od 269 km, kolikor bi jih morali preleteti, je le 8 tekmovalcev preletelo več kot 100 km. To pa je bilo dovolj za priznano disciplino. FRANCE ŠTRUKELJ: Naslednje tri tekmovalne dneve smo imeli boljše vreme. Sam sem nihal med 8. in 35. mestom dnevne razvrstitve, kar seveda ni bilo kaj prida. GABER PESJAK: Šele v petem tekmovalnem dnevu sta naša fanta okusila avstralsko vreme. Povprečna dviganja med 2,5 in 3 m/sek. Razdaljo 426 km so obleteli vsi tekmovalci. Štrukelj je bilo odličen 11., Pintar pa malce prepočasen. JANEZ PINTAR: Še boljši je bil šesti tekmovalni dan. Vse ekipe so štartale na izboljšanje nacionalnih rekordov v 300-km letu. Štrukelj je popravil naš državni rekord za 10 km/h (99,4 km/h), sam pa sem izenačil starega. GABER PESJAK: Naše področje je prešla hladna fronta in zato so sledili trije slabši tekmovalni dnevi. 23. februarja je organizator planiral 462 km, pa so štart odprli prepozno in noben tekmovalec ni prišel na cilj. Leteli so v skupini, po cesti prek pustinje pa smo jih spremljale zemeljske ekipe. Kljub gneči v zraku se je vse dobro končalo. Tudi za Pintarja, ki je pristal ob puščavski cesti, krokarjem na očeh. Kateri dan je bil za vse najuspešnejši? GABER PESJAK: Prav gotovo deveti dan. To je bil 513-kilometrski trikotnik, žal ne po predpisih FAI. Letalci sploh niso krožili. Iz zraka smo poslušali »fantastično«, mi na zemlji pa smo odgovarjali »nemogoče«. Štrukelj je obletel trikotnik s hitrostjo 117 km/h, Pintar 111 km/h, zmagovalec discipline Kepka pa kar s 125 km/h. V OR je najboljši Šved Ax dosegel hitrost 140 km/h. FRANCE ŠTRUKELJ: Čudovito vreme je navdihnilo organizatorje z novim 500-km trikotnikom po pravilih FAI. Letel sem s povprečno hitrostjo 93,6 km/h izboljšal državni rekord in si s Poljakom Kepko delil drugo mesto. GABER PESJAK: Štrukelj v zadnji 11. disciplini, povsem po nepotrebnem, ni dosegel cilja in tako je v končni uvrstitvi zasedel 21. mesto. Pintar, ki je bil v zadnji disciplini pred Štrukljem, je pristal na 33. mestu. Kaj lahko pripomnite o tekmovanju nasploh? GABER PESJAK: Nismo bili dobri naučili pa smo se veliko. FRANCE ŠTRUKELJ: Bilo je slabo, toda bolje kot sem upal, seveda pa sem nekaj šans zapravil po nepotrebnem.
Državni rekord v FAI trikotniku 300 km (20. januar 1974, Waikerie SP, po Krilih 1/1975, skrajšano) France Štrukelj pripoveduje: »Zbudil sem se s precej mešanimi občutki. Zadovoljen sem bil s solidnim letenjem v preteklem dnevu, nikakor pa ne z mestom v skupni uvrstitvi. Še vedno me je moril 4. tekmovalni dan, ko sem si z veliko napako zapravil dobro uvrstitev, bil sem eden od trojice, ki niso prišli na cilj. Kakšna sramota! Povrh tega pa sem ob zadnjem pristanku, po uspešnem letu, malomarno zavaroval ročico za kolo, pristal na trebuh in polomil loputo. Domačini so nam jo pomagali zakrpati, pritrdili pa smo jo šele po zajtrku. Pogled na oglasno desko nas je prepričal, da se obeta dober dan. Predvidevali so oblačne ceste. Odprti razred je dobil najdaljšo disciplino, ki je bila kdaj dana na tekmovanjih 707 km, nam pa so dali trikotnik 308 km pa pravilih FAI. S Pintarjem sva preletela linijo ob 13.09, skupaj z Moffatom in Axom. V prvem dviganju so s nam pridružili še Poljaki, ob povprečnem dviganju 3,6 m/sem smo bili hitro na 1900 m. V letu naravnost sta bila s 440 kg dva st. jantarja kot dve krogli in ju s svojima 360 kg težkima cirrusoma nisva mogla slediti. Najprej je popustil Janez, nato pa še jaz. Do prve točke nisva imela težav. Večino dviganj nama je dalo povprečno vzpenjanje 3 m/sek, najvišje sem bil na 2400 m. Na drugi stranici se je vreme še izboljšalo, tako da naju čelni veter 30-40 km/h skoraj ni oviral. Nastajale so se Cu ceste. Vrtel sem samo v dobrih dviganjih od 3 do 5 m/sek. Približno na 280 km sem ujel Poljake, a sem bil kakšnih 200 m nižje. Nikakor nisem mogel dobiti več kot 2,5 m/s. Kepka mi je kasneje povedal, da so imeli v tem dviganju kar 6 m/sek. Milduro sem slikal ob 16.15 in po Cu cesti z vetrom naskočil zadnjo stranico. Povprečna hitrost do druge točke je bila 105 km/h. V doletu sem napravil napako, ko sem se povzpel precej višje, kot je bilo potrebno, zaradi spoštovanja do področja, ki je bilo namakano. Dan je bil čudovit. V našem razredu samo dva tekmovalca nista prišla do cilja. Zmagal je Kepka, dosegel pa je fantastičnih 125,1 km/h, jaz pa sem bil s 116,9 km/h deveti, Janez s 111,1 km/h pa petindvajseti.
Državni rekord v FAI trikotniku 500 km (25. januar 1974, Waikerie SP, po Krilih 2/1975, skrajšano)
Organizatorje je najbrž spodbudil prejšnji dan in na tabeli sta bila narisana dva izjemna trikotnika: za odprti razred 814 km, za standardnega pa 612 km. Ker pa se je vreme slabše razvijalo, so discipline skrajšali oba razreda sta dobila 509 km po pravilih FAI.
Zagotovo je udeležba na svetovnem prvenstvu v Avstraliji podžgala Francetove mednarodne ambicije, še posebno leta 1975, ko se je na predsvetovnem prvenstvu v Rayskaly na Finskem uvrstil na 2. mesto, takoj za Poljakom Kepko, Miodrag Gatolin pa se je uvrstil na 9. mesto. Štrukelj svoje finske uvrstitve ni obešal na veliki zvon, nasprotno, vedel je, da ne pomeni veliko, saj so manjkali ameriški jadralci in izvrstni piloti iz Zahodne Nemčije. Poleg tega ga je preganjala misel, da ga naslednje leto, ko bo SP, čaka služenje vojaščine: »Dva tedna, ki jih potrebujem za nastop na svetovnem prvenstvu najbrž ne bosta problematična, bolj pa me skrbi, ali bom imel dovolj časa za trening. Če ga ne bom, potem ne bo šlo.«
Razglednica s SP v Rayskali na Finskem
Štrukelj je vojaščino služil v ŠROA, tako da si je vendarle zagotovil možnost udeležbe na svetovnem prvenstvu, skupaj s črnogorskim jadralcem Miodragom Gatolinom. Tokrat je bil uspešnejši Gatolin, saj je pristal na 11. mestu (3443 točk - 16, 34, 36, 7, 22), France pa se je moral zadovoljiti s 26. mestom (2991 točk), zmagal pa je Ingo Renner (Avstralija) s 4056 točkami. No, tekmovanje je bila ena sama ruleta, ki se je začela z izjemno kratkimi disciplinami, kar pa ni čudno, saj je bil junij leta 1976 najbolj mrzel, kar so jih namerili v zadnjih sto letih. Piloti so pogosto leteli mokri in premraženi, med njimi tudi France in mnoge odločitve v zraku so bile pogojene tudi s tem dejavnikom.
France na svetovnem prvenstvu na Finskem na trenutke ni bil zadovoljen s Tomelnom, saj se je preveč dobro ujel s finskimi prijatelji ob točilnem pultu, a kaj ko je mraz spodbujal notranje ogrevanje. A ko je France Tomelnu potožil, da ga zebe v noge, saj je bila trava na letališču neprestano mokra, tako da se športni copati v katerih je tudi letel, sploh niso mogli posušiti, se mu je Tomel odkupil s čevlji, ki jih je dobil od svojih finskih prijateljev. »Brez besed jih je postavil pred svojega pilota in se umaknil, saj je vedel, da se njegova jeza še ni ohladila,« se je enega od dogodkov spomnil Tomel. France na svojega pomočnika v resnici ni bil nikoli jezen, a kdor je bil samo enkrat pomočnik kakšnemu jadralcu, dobro ve, da je to naporno delo, da je pomočnik marsikdaj strelovod za pilotove napetosti, še posebno, ko pilotu ne gre dobro. Tudi dela je dovolj, od jutra do večera, pogosto pa tudi do pozne noči, ko je treba kam daleč po pilota in letalo. Na Finskem je bilo nekaj tekmovalnih dni, ko skoraj nihče ni prišel do cilja. Pristankov zunaj letališča pa je bilo več kot na kateremkoli svetovne prvenstvu do takrat. Skorja ni bilo pilota, ki ne bi pristal zunaj letališča, pa čeprav so organizatorji svarili, da je to najbolj tvegano dejanje, ki si ga pilot lahko privošči.
Iz Slovenije na vzhod Ko se je France Štrukelj uvrstil med prometne pilote v Adrii, je veliko bolj celovito dojel možnosti za letenje proti vzhodu nekdanje države, v neraziskani svet bosanskih hribov, v smeri proti morju. Za svoj projekt je navdušil tudi Iva Šimenca, a najbrž je bilo to navdušenje obojestransko. Že med veslanjem po bosanskih rekah sta občudovala pokrajino. Vsi trije leti, ki sta ju opravila Štrukelj in Šimenc, še danes nista izgubila svojega leska, in čeprav sta bila dva nedokončana, so veliko jadralsko dejanje. Prav zato se ne smemo čuditi patetiki Leona Mesariča, ko je opisoval jadralsko prodiranju na vzhod. Ob Štrukljevem letu s ciljem in povratkom je zapisal.
Lesce-Titov Drvar- Tromeja Lesce (Krila, št. 6-7, 1982, skrajšan zapis Leona Mesariča)
Francetov portret v Leonovem zapisu
Vsak po svoje se želi oddolžiti spominu na dragega Tita. Tako sta se želela oddolžiti tudi jadralna letalca France Štrukelj in Ivo Šimenc, člana Alpskega letalskega centra iz Lesc. Zadala sta si nalogo odleteti z jadralnim letalom iz Lesc prek Titovega Drvarja do Livna in nazaj do Lesc. Že 26. aprila sta si letalca zadala to težavno raziskovalno nalogo. Le malo jima je manjkalo do uspeha. Šimenc je preletel razdaljo od Lesc do Livnega in se je pri povratku proti Lescam moral spustiti na njivo pri Brdu pri Kranju na Gorenjskem, le 18 km pred ciljem, preletel pa je 702 km, kar je doslej najdaljši let v Jugoslaviji. Tudi Štrukelj ni imel sreče. Od Lesc je letel do Maribora in nato do Drvarja. Po naključju sta se s Šimencem našla pri Drvarju in skupaj letela velik del poti proti domu.
Analogni barogram in ...
Izziv leteti do Titovega Drvarja je bil prevelik, da podviga ne bi še enkrat poizkusila. Odločila sta se za 3. maj. Ponedeljkovo jutro ni bilo nič kaj prijazno. Temperatura zraka je bila precej nizka. Na letališču je bilo že pred osmo uro vse nared. Vedela sta, da na štartu ne smeta izgubiti nobene minute. Tako sta čakala le na trenutek, ko se bo možno obdržati v zraku in štartati v pravem trenutku. Prvi je vzletel ob osmi uri in 36 minut Štrukelj na svojem priljubljenem standard cirrusu, s katerim je osvojil dvoje državnih prvenstev in sodeloval na dveh svetovnih prvenstvih. Šestnajst minut za njim je vzletel Šimenc na Elanovem degeju.
... zapis leta pred pojavom elektronskih zapisov v IGC formatu (v Leonovem zapisu)
Kmalu po preletu štartne linije nad letališčem so se pričele težave. Usmerila sta se proti Škofji Loki, Štrukelj spredaj, Šimenc nekaj kilometrov za njim. Ivu se je zataknilo že nad Škofje Loko. Ocenil je, da je vreme preslabo za načrtovano nalogo, ko pa je po radijskem pogovoru s Štrukljem zvedel, da je ta že pri Krimu, na višini 600 m in da mu slabo kaže, se je vrnil na leško letališče. Štrukelj pa se je odločil, da bo let nadaljeval proti jugu. Več kot dve uri se je prebijal nizko nad grebeni Notranjske, prek Kočevja do obronkov Gorskega Kotarja. Lažje mu je bilo nad Kordunom, tam se je prvič povzpel nad 2000 m.
Po načrtu bi moral biti na obratni točki najkasneje ob 13. uri in 30 minut. Moral je hiteti, bil je v zamudi Vendar mu je uspelo prileteti do Pleševice, tu se je pustil povleči v oblak do višine nekaj nad 2500 m. To je bilo dovolj, da je nadomestil izgubljeni čas. Natančno ob pol dveh je nad Drvarjem nagnil letalo na krilo in opravil kontrolno fotografiranje. Smer je spremenil za 180 stopinj in se usmeril proti domu. Do Ogulina mu je šlo kar dobro, nato se je spet plazil nizko čez Gorski Kotar in Kočevski Rog, na višinah okoli tisoč metrov. Pri Ribnici je zavil proti severu, mimo Velikih Lašč in Grosupljega, preletel Domžale in pri Kamniku dosegel cilj ključ za let do Lesc. Takrat si je rekel: »Zdaj smo doma!« Ko je letel nad pobočji Karavank v dviganjih, kakršnih ves dan na dolgi poti ni imel, si je za razvedrilo privoščil še let do Rateč. O tem prijateljev, ki so ga nestrpno čakali na letališču, ni obvestil. Ura je bila že devetnajsta in mrak je počasi legal čez leško letališče, ko je bila nestrpnost na višku. Treba je bilo vprašati prek radia, če je morda še v zraku. Kakšno presenečenje za vse. Oglasil se je iznad Kranjske Gore, vsi pa so ga pričakovali iz smeri Krvavca. Še pol ure je bilo treba vztrajati ob ciljni liniji na letališču, da se je prikazala silhueta letala; rasla je iz mraka in se z veliko hitrostjo bližala veliki gruči ljudi. Zrak je vzvalovil, ko se je cirrus vzpel proti nebu in luni, ki je metala svojo sivo svetlobo po smejočih in nestrpnih obrazih čakajočih Francetovih prijateljev. Letalo je drselo nad travo, jo pobožalo s kolesom in pristalo mehko kot žerjav na vodni gladini. Bilo je prelepo, da bi se dalo opisati. Nekaj trenutkov je bila tišina, kot da si nimam kaj reči, nato pa je le padlo vprašanje: »Kje si bil?«
Tri desetletja kasneje Kar 36 let kasneje je Zdravko Štrukelj, Francetov brat, znova navezal stike z Avstralci iz Balaklave, kjer so slovenski jadralci takrat trenirali, v odgovor pa je dobil prijazno pismo Terryja Neumanna.
From: "Terry Neumann" To: "Zdravko Strukelj" Sent: Thursday, April 02, 2009 2:04 PM Subject: Your email to the Balaklava Gliding Club
Dear Zdravko,
Thank you for your e-mail message to the Balaklava Gliding Club a few weeks ago. It was forwarded to me by our web manager when I was away from home and in Canberra Australian Capital Territory for a few days. I apologise for the delay in responding; now I am home again I must reply to you.
It was a wonderful surprise, and a very pleasant one to hear form you again. I must say that I do often think about the magic days of late 1973 and early 1974 when Franc and the other members of the then Yugoslavian team were here in Balaklava, and then later at the championships at Waikerie - to the east of here. It was a truly remarkable experience for us here in Australia, but I must also say that as the years go on the memories are not so clear as they once were. I had forgotten that you phoned me when you were in Australia all those years ago, but when I read your message, yes I could recall it, and I still recall the sense of surprise and also happiness that you had gone to the trouble to do so. And now I have you email also, so this is really amazing.
I am still a member of the gliding club here, although at 64 years of age, I do not fly as much as I used to, but I still enjoy everything that the sport still offers some 42 years after I first took it up. I can tell you that Allan Powell - who you mentioned in you message - is living back in Ardrossan not far from where he was in 1973 when Franc and the others visited him at his farm nearby. Allan does not fly these days and so I do not see him all that often, but he is still a very highly respected life member of the club. Other members who were active at the time when Franc and the others were here are Dene Newton, Dean Hill, Kingsley Reynolds - all of these were also on the staff at Waikerie when the championships were being conducted.
I must also mention that Bruno Krapez, who came out from Slovenia in the late 1940's is still very much involved with the club here. At 84 years old, he still flies his amazing little green Minicab aircraft three or four times every week. The glider which our club owned and which Franc flew before his Standard Cirrus SF arrived at Port Adelaide is still flying. It is a Standard Libelle VH-GSF and is now proudly owned by the President of the Gliding Federation of Australia - Daryl Connell.
I still have a few photos of those days at Waikerie, and if you are interested I could try and find them and email them to you. It may not be all that easy because I have moved house a couple of years ago - I have sold the farm and now live in Balaklava itself. Some things are not so easy to find after this happens, but I think I can remember a couple of colour slides somewhere in the many boxes I have. It will be a big search, but I will try if you are interested.
Well Zdravo, I hope you are able to understand my english OK. It was a wonderful surprise to hear from you again after all this time. I really though that happy chapter in our club history had closed for good. It is wonderful to hear that people in your country still remember us after all this time. I can certainly assure that you brother Franc is remembered with much fondness by me and the other members who were part of that magnificent experience all those years ago.
Warmest regards, Terry Neumann
France Štrukelj razstava, spomin, dejstva
Francetov doma narejen vetrovnik
Tržičani so se svojemu športnemu rojaku leta 2013 od 12. do 26. aprila oddolžili z razstavo v Galeriji Ferda Majerja (Paviljon NOB) v Tržiču, odprtja pa se je udeležilo veliko njegovih prijateljev in znancev. Razstava je bila nekaj posebnega predvsem zato, ker podobnih v Sloveniji skoraj ne poznamo. Redki so namreč jadralni piloti, ki so za seboj pustili sled, saj je sam in s prijatelji delal nove korake v jadralnem letenju.
Živel je v drugem času, v katerem je kopica prijateljev na travniku čakala na konec vsakega njegovega leta. Pa ne samo njegovega. Danes najbrž nihče več ne pričakuje nikogar, prijateljski krogi postajajo ožji in manjši. A verjamem, da si jadralci na športnih letališčih, ki so močne simbolne točke druženja ljubiteljev letenja, še zmeraj želijo družbe, dogajanja in predvsem zanimivih posameznikov. A žal je pogosto tako, da je treba na računalniku pogledati na OLC, da bi zvedeli kaj več o dosežku jadralca, ki smo mu pomagali pripraviti letalo.
Obiskovalci spominske razstave
Pravijo, da sedanjosti ni, za preteklost, vsaj tisto nekoliko bolj oddaljeno, pa imamo ljudje slab spomin. Zdravko Štrukelj je bratovo jadralsko rast spremljal neposredno in je bil tudi pobudnik razstave, osrednji govornik pa je bil dr. Branko Brodnik. Doživeto je pripovedoval o svojem prijatelju. Morda bo razstava opogumila še koga, da se loti podobne predstavitve, saj zanimivih jadralcev v slovenski jadralni zgodovini ne manjka
Štrukljev spominski pohod 2013 (Skrajšano po zapisu na Opensoaringu)
Najboljša zgodba s prve spominske hoje na Storžič (23. septembra 2013) je bila iz knjige dogodivščin nizozemskega pilota, ki je s tovornim letalom pristal v Indiji, naložen s frizijskimi kravami, kot pomoč Evrope. Indijski cariniki, znani po tem, da so pedantno angleško administracijo dvignili na najvišjo raven, so od posadke zahtevali dokument, ki ga je posadka imela, a ni bil žigosan. Med posadko je bil človek, ki se je zmeraj znašel, pomiril je carinske uradnike, češ, da ni problema in da bodo dobili manjkajoči dokument z žigom. V bližini je prav takrat parkiralo tovorno letalo Lufthanse. Stopil je do posadke, jim razložil težavo in vprašal, kako bi jo oni rešili. Preprosto, vzamete star nizozemski kovanec, podstavite ga pod dokument, vmes nastavite indigo in z usnjeno peto čevlja udarite po njem. In so dobili nasvet in dokument z žigom. Vse se je dogajalo pred očmi indijskih carinikov, ki so bili z žigom zadovoljni. Zakaj ta resnična dogodivščina na začetku jadralskega potopisa? Ker življenje potrjuje, da so lahko tudi najbolj zapletene zadeve preproste, včasih je potrebna samo domišljija ali, kot je dejal Dušan Florjančič, slovenski jadralec iz Švice: Življenje je integral. To drži tudi za Franceta Štruklja.
Pogled na Storžič (2134 m) iz zahoda je lep, gora ima obliko piramide. Iz vasice Bašelj, v vpadnici vrha, je na teme gore speljana direktna smer. Pohodnika ne pripelje do vrha, saj se malo pod njim pot razcepi. Za vrh se je treba držati levo, mi pa smo zavili desno, najprej po gozdnem brezpotju do pravljične hiške, ki bi lahko bilo zavetišče, če bi bila odprta, a se skozi okno vidi, da je že dolgo sameva. Kmalu smo prestopili gozdno mejo, ki je prešla v dokaj zahtevno brezpotje po strmem travnem pobočju. Na sosednjem grebenu nas je presenetil razgled na Dom na Kališču, pogled se je v ozadju zataknil za anteno na Krvavcu. V navpičnici vrha Storžiča, približno sto višinskih metrov nad gozdno mejo, je obeležje v spomin na padec jadralnega letala, v katerem se je ponesrečil France Štrukelj. Del repnega krmila je pritrjen na skalni skok, kakšen meter levo, za robom skale, pa je skoraj neopazna majhna kovinska tabla, ki razkriva, kdo je bil zadnji pilot jadralnega letala, z datumom nezgode 23.4.1983. Med našim lanskoletnim obiskom (2013) ji je družbo delala plava gorska cvetica, ki je v špranji našla nekaj zemlje za rast. Sem zaide le redko kdo, prek teh skal padajo pozimi in spomladi plazovi in se zažirajo globoko v gozd. Tako nekako bi opis poti zapisali v Planinskem vestniku. Bel kos plastike je viden tudi iz zraka, a je treba vedeti, kje ga iskati.
Pri spominski plošči pod vrhom Storžiča
S Karlom sva šla na pot zaradi hoje, pa tudi iz radovednosti. Sam že dolgo skušam sestavit daljši zapis o Francetu, a kar sem naredil doslej je nametano iz vseh vetrov. Pričakoval sem, da bo Zdravko izkoristil priložnost in me vprašal, kako napreduje zapis, a tega vprašanja nisem slišal. Povedal mi je, da risbe jadralnega letala, ki ga je naredil France v najstniških letih, še zmeraj ni dobil. Razumljivo, saj je težko narisati nekaj, če ni na voljo fotografije ali vsaj skice načrta. Tudi na tej poti si nisem obetal, da bom zvedel o Francetu kaj novega. Zdravko, Francetov brat, je še do nedavnega hodil pod Storžič dvakrat na leto, a so ga izdala kolena, tako da se je izjemoma odločil za hojo do simbolnega cilja, s Karlom Čečem pa sva mu delala družbo. Najbrž ga je do cilja gnal klepet, v Karlu je imel sogovornika, ki pozna AA, vsaj tisto izpred treh desetletij in več.
Kdaj je bilo to? Iz vojske sem prišel na dopust za 29. november (1981), takrat največji državni praznik, 1. decembra pa sem po radiu slišal novico, da se je letalo Adrie zaletelo v goro Svetega Petra na Korziki. Mislil sem si, pa je šla moja služba po gobe, a se je Adria kmalu pobrala, se je Karel med potjo spomnil tragičnega dogodka z začetka svoje poklicne poti.
Spominska plošča pod vrhom Storžiča
Septembrski dan je bil vroč. Kako je tod šele spomladi in poleti, ko je sonce precej višje? Hodili smo počasi, nikomur se ni mudilo, nihče ni bil zadihan. Pot je bila prepredena s šalami, sicer pa sta imela največ besede Zdravc, stevard na letalih AA in Karel, ki zdaj leti na Nizozemskem. Vabilo je dobil še Egon Mozetič Kvizko, a je bil prav ta dan v pripravljenosti. Franceta smo nekajkrat omenili, a le bežno. Do danes se je ohranilo, denimo, vprašanje Dominika Poženela, leškega jadralca, ki je bil v Francetovi skupini učencev eden od starejših. »Koliko newtonov sile mora biti na pilotski palici?« Vprašanje je bilo primerno odraslemu človeku, ki je po stroki fizik. Ne vemo, kaj mu je France odgovoril, a je vprašanje dokaz, da imajo mlajši pri učenju pilotiranja manj težav, saj se ne obremenjujejo z nepomembnim, kaj šele s fizikalnimi enotami. Zvedel sem, da je France peljal svojega mlajšega brata nekoč na bloški maraton, brez posebnih priprav, za nameček sta zamudila na start, a sta nalogo vendarle opravila.
Karel se je spomnil svojih začetkov pri poklicnem letalstvu. »Z Egonom Mozetičem sva bila vrstnika in skupaj sva se učila instrumentalnega letenja (IFR), najin učitelj je bil nekaj časa Štrukelj. Bil je potrpežljiv, razumel je, da učenci delamo napake, vztrajno nama je razlagal, kar nisva razumela. Poleg tega se je zavzemal, da bi imeli piloti izobrazbo, torej fakulteto za strojništvo. Za Mozetiča, ki se je takrat šele potegoval za službo v Adrii, je bila fakulteta argument, da so ga sprejeli med poklicne pilote. Trenirat smo hodili na manjši simulator v Beograd. Ko ga je kdo od naju kaj polomil, naju je France potolažil, da tudi kapitani delajo velike napake. Ko naju je učil na simulatorju še ni bil kapitan, ampak so mu, zaradi bolezni, ponudili zaposlitev učitelja, ki jo je opravljal zelo dobro. To je bilo za jugoslovanske razmere dejanje pred svojim časom. Samo v KLM si lahko bil sopilot, a si imel hkrati referenco inštruktorja na simulatorju. Ampak nekaterim jugoslovanskim pilotom ni šlo v glavo, da je lahko inštruktor in izpraševalec samo sopilot in da lahko tudi kapitan pade pri njem na izpitu »Pa kako je to mogoče, pa sreča, da nismo v KLM,« so se pridušali pilotski kolegi, ki jih je zanimalo, kaj se dogaja v tujih letalskih družbah.
Spomin na Francetovo umirjeno naravo je iz obeh hribovskih sopotnikov privlekel še več utrinkov, denimo, na Miša Trebinjca, nekdanjega Titovega pilota na DC-6, ki je bil, po mnenju Karla, eden največjih gospodov med piloti. V vojaškem letalstvu Jugoslavije je bil inštruktor za problematične pilote. Kasneje so ga poslali v KLM na šolanje za letalo DC-6, na katerem je postal Titov pilot, na koncu pa je letel v Adrii. Bil je učitelj, vse je vikal, pred kakšno pomembno mislijo je zmeraj vrinil svoj nate, nate, kar je bilo nekaj takega kot a ne, nikoli ni nikogar zmerjal, tudi če kdo nekaj ni znal ali obvladal kar takoj. Tudi do njega so bili njegovi učitelji v KLM tolerantni in to je svojim učencem tudi povedal. Njegovo življenjsko vodilo je bilo, da je v življenju pač tako, da so ljudje, ki nekatere spretnosti usvojijo prej, drugi kasneje in da zato ni nič narobe, ker na koncu vendarle vsi znajo vse, kar morajo znati. Mišo Trebinjac je umrl v Ljubljani, žalne slovesnosti se je udeležilo le nekaj njegovih letalskih kolegov, predvsem njegovi nadrejeni, a ob slovesu in nihče zmogel zanj izreči prijazne besede Tako je v življenju.
Leški jadralci so nameravali letos (2015) izpeljati tekmovanje ob koncu tedna Za pokal Franceta Štruklja, a do izpeljave ni prišlo. A zagotovo bom izpeljali tudi tretji spominski pohod.
Ostale povezave
