aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Avgust Potušek 1952 – 2016
(OPENSOARING, 11. maja 2016, zapisal in povedal Ivan Praprotnik)

Bila je vetrovna, prva majska sreda, ko se je naš prijatelj Avgust Potušek-Guza z zanj najlepšega letališča, umeščenega med Pohorje in Uršljo goro, znova namenil v nebo. Ko se je dvigal, se je pogovarjal s pticami, nemirnimi vetrovi in planinskimi vrhovi, do katerih se je namenil. Kdo ve, kaj vse jim je dejal. Morda to, da si je spet vzel čas zanje, da je vse svoje zemeljske zgodbe pustil na tleh in da je znova vstopil v zanj nedotakljivi, sanjski svet.

Nihče ne ve, ali jim je v tistih nekaj - zdaj vemo, usodnih trenutkih, to tudi uspel v celoti povedati. Morda ga oblaki in ptice niso dobro slišali ali zaznali, da je spet med njimi. Ne verjamem, da se niso razumeli, niti, da je šlo za zlo preizkušnjo. Ptice, vetrovi in oblaki ter vsi, ki to zmorejo, bi mu prišli na pomoč, bi ga dvignili in odnesli proti sredinemu cilju. A žal je bila narava, sicer vedno prijazna, v sredo kruta in je rekla, Avgust, zdaj bomo jadrali skupaj, za vedno. In si odletel, mi pa te zdaj zaman čakamo, da se vrneš.



Preden je odšel na svoj zadnji, večni let med zvezde, je Avgust Potušek živel skorajda 64 let polno življenje tudi med nami, navadnimi zemeljskimi bitji v Slovenj Gradcu. Njegov življenjepis se je debelil iz dneva v dan, iz leta v leto. Bil je bogat, z mnogimi vsebinami: poklicnimi, športnimi, gospodarskimi, tudi z navadnimi, družabnimi zgodbami. Preden se je upokojil in ko je dosegel vrh svoje gospodarske kariere, je bil vrsto let na čelu gospodarskih družb Puro tehnika in Ko-si, nekaj časa tudi Ekotrada, še prej je delal v današnjem Johnson Controlsu, Angroservisu, Fecru, Tovarni usnja. Od vsepovsod je odnesel izkušnje, ki so potem gradile ter usmerjale njegovo pot. Ponosen je bil na vse, kar mu je uspelo, tega pa ni bilo malo. Družbe, ki jih je vodil, so postale stabilna podjetja, čeprav majhna, a z velikimi uspehi.

Mož, od katerega smo se poslovili, je znal živeti, a nikoli le zase ali samo za svoje najbližje. Za vsakogar je v srcu imel svoj prostor, za svoje drage, za sodelavce, športnike, posebno rokometaše, zadnja leta pa tudi za letalske, jadralne prijatelje.

Naš letalec se je kot mladenič zapisal tudi športu, od katerega se nikoli ni prav ločil. Rokomet je bil njegova velika ljubezen, s svojim Slovenj Gradcem je segel v slovenski vrh kot igralec in trener, zaradi njegovih sposobnosti je del svoje rokometne zgodbe spisal tudi v Velenju in v Celovcu. Bil je tudi uspešen športni poslovnež, kot direktor RK Prevent je klub iz Slovenj Gradca popeljal tudi do polfinala pokala EHF.



Svoje gospodarske, športne in druge življenjske izkušnje, je zadnja leta preusmeril v nebo, v svoj najbolj priljubljen konjiček, v jadralno letenje. O svojih podvigih nam je znal povedati zanimive podrobnosti: o tem, kako so Karavanke in Julijci vidni od zgoraj, kakšna je bila letošnja praznična Planica, kako lepo je Jadransko morje iz zraka, kaj vse je mogoče videti z bosanskega neba, kakšna je Južna Afrika decembra, ko je pri nas zima, tam pa pomlad. Ali pa, kakšna sta Lienz ali Innsbruck od zgoraj, kakšna je še zima na Brennerju. Iz njegovih letalskih knjig je hči Zala ugotovila, da je z jadralnim letalom, zadnja leta s svojim DG 808 C, naletel 2600 ur in pri tem opravil kar 22.600 kilometrov dolgo pot. Svet tam zgoraj ga je privlačil kot magnet, saj je dolga leta prijateljeval tudi z družbo jadralnih padalcev, z ultra lahkim letalom pa je opravil 450 ur letenja. Seštevek je veličasten, samo z letali je bil v zraku več kot tri tisoč ur. Zelo rad je imel bližnje vrhove - Kremžarico, Uršljo goro in Rahtel, kamor se je velikokrat namenil peš. Nič lepšega ni, kakor gaziti po celem snegu, se za hip ustaviti, gledati v dolino, je velikokrat rekel.

Tistih ur, dni, mesecev in let, ki jih je namenil jadranju, nebu, oblakom in pticam, ni vrgel tjavendan. Doma so ga pogrešali, a so razumeli, še posebno, ko je vsakič znova, ko se je vrnil, pripovedoval o svojih čudovitih letalskih doživetjih in prijateljih - iz Slovenj Gradca, iz Lesc, Celja, Ljubljane, Murske Sobote in iz tujine. Nekoč je rekel, da ljudi s takšno širino in globino drugod na tej zemlji skorajda ne srečaš. Morda ga je tudi zaradi tega vsak dan znova tako vleklo kvišku, morda ga je klicalo nebo, morda ptice, mogoče vetrovi, ali pa kar zvezde. Jadralske zasvojenosti se ne bom nikoli odvadil, je dejal že pred leti.



Mogoče se ga je nebo hotelo polastiti, a se mu ni hotel vdati. In je svojim prijateljem tam zgoraj, oblakom, vetrovom, pticam in še komu hotel reči, da mora nazaj, ker ima spodaj svoje Majdo, Zalo, Mateja z ženo Barbaro ter vnukinji Kristino in Veroniko in še veliko ljudi, ki jih ima rad. Nebo ga je vzelo za svojega.

Ampak, saj naš Avgust Potušek-Guza zdaj ne odhaja. Le vzletel je na dolg, neskončen let, prijatelji pa smo se zbrali, da mu rečemo: »Srečno pot med zvezde. Mirno jadraj in kdaj poglej na svoje in na nas, ki smo ostali tu spodaj.« Guza, se vidimo!

na vrh strani