Opensoaring.com

aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Marjan Kikelj (AK Ljubljana) 1959 - 2016
(OPENSOARING, 4. oktobra 2016, besedilo Niko Slana, tehnični urednik Milan Korbar)

Marjan Kikelj, 1958 - 2016, ena zadnjih znanih fotografij iz Google+

Nedavno je, v ozkem krogu nekdanjih in še dejavnih članov AK Ljubljana, zaokrožila vest, da je umrl nekdanji ljubljanski jadralec Marjan Kikelj. Skušali smo najti njegovo letnico rojstva, a nam je, žal, ni uspelo. Tudi na spletni strani AK Ljubljana ni bilo tega podatka, saj je bila zadnja objava 19. septembra 2015, za njihovo jadralsko stran pa piše, da je v pripravi. Najbolj verjetna je, po dostopnih podatkih na spletu in spominu letalskih vrstnikov, leto 1958, morda leto prej ali celo začetek 1959. A vendarle se spodobi, da se ga spomnimo, saj je bil v svojem mladostnem obdobju precej dejaven, predvsem pa je tekmoval za AK Ljubljana, poleg tega pa je večkrat sodeloval tudi na jadralskih taborih v Subotici.

Marjan Kikelj, tretji z leve, med obredom krsta mladih letalcev v Ljubljani, 1977

Po hitri razgradnji njegovega matičnega kluba se je, tako kot še nekaj drugih jadralcev, preselil v AK ALC Lesce. V svojem kasnejšem obdobju, ko ni več letel, se je občasno še pojavljal na travniku v Lescah. Da bi obdržal stik z jadralskimi kolegi je bil nekajkrat na tekmovanju v vlogi pomočnika. A kmalu je opustil tudi ta del svojega druženja. V svojem jadralskem razdobju je izžareval nekakšen pretirani optimizem s katerim je želel dobiti priznanje naključnega sogovornika. Včasih je bil v svojem idealističnem navduševanju za svoje zamisli neomajen. Janez Stariha se spominja, da se je nekega dne pojavil pri njem v Banguiju v Centralno Afriški Republiki, kjer je letel za Slovenia Bois in ostal pri njem ves mesec.

Na prvenstvu v Celju

Zanimivo je bilo neko davno potovanje z jadralskega tabora iz Subotice v Slovenijo, ko je Janez Pipan ekipi v razmajanem ljubljanskem kombiju predlagal nočno bližnjico, s katero bi na Hrvaškem, nekje v bližini Karlovca, pridobili nekaj kilometrov. Seveda smo se izgubili in sredi noči in sredi ničesar smo, v precej razgibanem hribovitem svetu, zagledali hišo, v kateri je bila luč. Nekdo bi moral potrkati na vrata in vprašati, kako naprej. Določili smo najmlajšega in nalogo je moral prevzeti Marjan. Vrnil se je molčeč in brez navodil, saj je za vrati naletel na ljudi, ki so bedeli ob pokojniku. Da bi bila zgodba nočnega potovanja zaokrožena, smo samo nekaj ovinkov naprej, sredi ceste zagledali skupino dveh moških in ženske. Eden od fantov nas je ustavil in prosil za pomoč, ker mu je avto ostal v blatu. In ko smo se že dogovarjali, ali se odzovemo ali ne, je stopil na oder drugi moški, ki nam je to namero preprečil. Ženska je potrto gledala v tla. Vse je bilo jasno in smo jo pač ucvrli dalje - v neznano.

Z leve: Marjan Kikelj, Matjaž Slana, Sandi Grdešič, Herman Debevc-Herbi in Sašo Petek ob koči na Kamniškem sedlu

Nekaj druženj z Marjanom sem doživel na vodnih jadralskih poteh. Zapomnil si bom vsaj dveh zgodbici. Iz Patrasa proti Korintu se nam je, v nočnem jadranju, ob sprednjo pripono jambora navila genova in to tako temeljito, da je bi bilo več možno uporabiti. Zjutraj smo vendarle želeli zadevo urediti, a smo obupali. Po nekaj urah dela je prednje jadro razpletel prav Marjan. Drugič smo, ekipa treh, doživeli v zimskih razmerah kratek stik na akumulatorju, posledica pa je bila, da se je na našem Džingiskanu (Elan 31) vžgala in scvrla plastična protihrupna obloga motorja in tudi nekaj kablov, ki so bili obdani s plastično oblogo. Položaj smo rešili z gasilnim aparatom, polnjenim s kremenčevim peskom. Na jadrnici ni bilo kotička, kamor ni segel pesek, imeli smo ga v čaju pa v nosu, ušesih in očeh. Na poti iz Brestove proti Trstu smo nadaljevali z jadri, medtem pa se je izkazal Marjan, ki je motor, s pripomočki, ki jih je našel na jadrnici, nekako pripravil motor do tega, da je znova stekel.

Marjan - slika za osebno izkaznico v mladih letih

Ja, kaj pa jadralno letenje. Tu sem v zadregi, saj smo leteli v glavnem vsak zase, o letenju pa se nikoli nismo kaj prida pogovarjali. Pravzaprav se o letenju nismo nič pogovarjali. Vsak je letel, tako kot je pač znal, tako kot se je naučil. Marjan je nastopil, vsaj zame, na legendarnem 27. državnem prvenstvu leta 1982 v Subotici. Sam sem naredil nekaj izjemno neumnih navigacijskih napak, sicer pa smo pogosto pristajali zunaj letališč in zato veliko časa preživeli na blatno-prašni in presušeni Čantavirski cesti. Najbrž ni bilo avtomobila, ki bi zadržal oblake mikroskopskega prahu, ki so se dvigali, kaj šele, da bi se mu lahko ognili v kabini našega razmajanega in zračnega kombija.

Mita Vuković - gonilna sila v Subotici v osedmdestih

Na koncu DP je tekmovalna komisija (Zdravko Gabrijel, Zvonko Rain, Zvonimir Tomičič) izdala sklepno poročilo: »V razdobju od 4. do 17. julija 1982 je bilo na letališču Bikovo in v izpeljavi AK Ivana Šarića državno prvenstvo Jugoslavije v jadralnem letenju. Nastopilo je 43 ekip iz 17 aeroklubov iz vseh republik in pokrajin, razen iz Črne gore in Kosova. Med tekmovanjem sta zaradi tehničnih težav odstopila dva tekmovalca. Nastopile so tudi tri ekipe iz Madžarske. Izpeljanih je bilo 7 tekmovalnih dni, v 1000 urah je bilo preletenih 51.200 km. Posebnega sporočila v sklepnem biltenu je bil deležen Miha Thaler, ki so mu tudi uradno dovolili, da se ni udeležil sklepne podelitve priznanj. In ker je Marjan Kikelj bil delček velike jadralske druščine in tudi zato, ker je na tem prvenstvu zmagal Vladimir Pfeifer (11, Murska Sobota) 5861 točk, pred Živo Frencem (30, Zrenjanin 5793), Maksom Berčičem (14, Ljubljana 5707) in Janezom Stariho (S1, Ljubljana 5645), bomo tokrat zapisali imena vseh udeležencev:
5. Vojko Starovič (87, Celje 5613), 6. Miodrag Gatolin (03, Novi Sad 5606), 7. Ivan Filko (05, Novi Sad 5461), 8. Bogdan Lilija (92, Celje 5375), 9. Franc Peperko (09, Celje 5314), 10. Franc Štrukelj (B5, Lesce 5217), 11. Črtomir Rojnik (01, Celje 5213), 12. Ivo Šimenc (07, Lesce, 5208), 13. Miha Thaler (T4, Lesce 5122), 14. Igor Kolarič (89, Ptuj 5071), 15. Branko Blagojević (17, Tuzla 5055), 16. Stipe Krišto (13, Banja Luka 4998), 17. Milan Rapaić (74, Subotica 4930), 18. Marija Letić (85, Subotica 4721), 19. Marjan Kikelj (78, Ljubljana 4592), 20.Tibor Györfy (Madžarska 4445), 21. Geza Molnar (Madžarska 4369), 22. Jože Keršič (70, Novo mesto 4338), 23. Milenko Vranješ (29, Banja Luka 4333), 24. Nenad Tepeš (8T, Zagreb 4240), 25. Alojz Novak (00, Novo mesto 3961), 26. Dragoljub Savin (77, Novi Sad 3859), 27. Tomaž Berginc (93, Celje 3824), 28. Tone Čerin (E2, Lesce 3608), 29. Milena Cestnik (10, Ptuj 3489), 30. Zoran Premuš (R1, Rijeka 3472), 31. Dušan Studen (24, Sarajevo 3372), 32. Vladislav Glišić (29, S. Palanka 3215), 34. Stjepan Pripeljaš (25, Zagreb 3009), 32. Niko Slana (97, Ljubljana 2515), 35. Nagy Sandor (Madžarska 2397), 36. Milovan Karamarković (76, Trstenik 2066), 37. Dušan Todorović (33, Trstenik 1857), 35. Mirko Milaković (83, Banja Luka 1676), 39. Eva Garai (27, Subotica 1176), 40. Mita Vuković (28, Subotica 847), 41. Eszik Bela (Madžarska 78), 42. Zlatko Zemljić (63, Zagreb) in Ilčo Panovski (18, Bitola) oba brez točk.

Kiro Gatolin

Ivo Šimenc

V tekmovalni komisiji je bil Zvonko Rain iz Zagreba - legenda YU jadralnega letenja

dr. Vladimir Pfeifer

Tone Čerin

Karel Čeč se je, denimo, spomnil Marjanovega pristanka v Lescah po uspešno preletenih 50 km za srebrni C. Kot se je za jadralce AK Ljubljana brez izkušenj spodobilo, je bilo treba na prelet v Lesce pobegniti. Marjan je pristal v tako nizkem šolskem krogu, da mu upravnik Franc Kuhelnik ni več dovolil vzleteti in je moral priti po letalo Maks Berčič, Marjan pa je sedel v vlečno letalo. A takšnih pristankov jadralcev iz Ljubljane v Lesce je bilo več. Enako napako sem naredil tudi avtor zapisa, samo da je takrat bil v vlogi Kuhelnika Ferdo Herlec.

Živjo Opensoaring, g. Slana,

tole me je pa kar malo pretreslo. Marjan je bil moj sošolec na jadralnem tečaju leta 1975 in sva se kasneje srečevala na ljubljanskem letališču. Je bil boljši jadralec kot jaz in imel je večje veselje za delo v klubu. Mislim, da sem bil enkrat tista leta tudi pri njem doma, tam nekje v Zalogu, ne spomnim se več natančno kje. Tale smrt je bila pa prezgodnja … škoda škoda …

Prilagam sliko z našega šolanja v Slovenj Gradcu. Tam so še Mile Magajna, Nadja Slanovec, Otoničar, Drago Dermota in drugi … saj jih poznaš bolje, kot jaz. Lepo je bilo in navdušeni smo bili nad letenjem in letališčem v Slovenj Gradcu.

Za ljubljansko letalsko življenje je ukinitev letališča v Mostah naredila neverjetno škodo. Ampak, saj to - delati škodo samemu sebi -, nam je nekako v naravi. Kot danes, ko poskušamo zamenjati na fakulteti slovenščino z angleščino. In mislimo, da nas bo potem tujina bolj spoštovala. Le zakaj pa nas naj bi …?

Lepo je pogledat Opensoaring in članki so dobro napisani. Čestitam.

Pozdrav,

Stane Debevec