website statistics
Opensoaring.com





aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave


100 let Edvarda, Josipa in Ede
(OPENSOARING, 12. novembra 2009, besedilo: Niko Slana, fotografije: Tehniški muzej Slovenije, J. Remise: Le livre de l'aeroplane, ilustraciji; Dan Komel, Izza Štumbelj)

Novembra 2009 bo minilo sto let odkar sta brata Josip (29. 9. 1884, Trst – 3. 12. 1953, Argentina) in Edvard (6. 6. 1886, Trst – 9. 1. 1911, Beograd) Rusjan vzletelela s svojo Edo 1 in tako prehitela mnoge v veliki monarhiji Avstro-Ogrski, ki so v tistem obdobju imeli enake načrte. Kaj je zaznamovalo brata Rusjan? Zagotovo ogenj navdušenja in ustvarjalnosti, pa tudi slovenska beseda. Na Rusjanovem reklamnem listu, ki je 28. marca, leta 1910, vabil na letalsko prireditev, lahko preberemo, da bosta s svojim letalom vzletala. Kljub njunemu prvenstvu pa nam najbrž ni treba skrivati, da sta imela s svojimi letalniki veliko preglavic, in da sta bila v zraku pogosteje in več z letali, ki sta jih naredila po tujem vzoru. Takrat pač ni šlo drugače, saj je bilo letalstvo šele v povojih. Edvardov spomin ohranjajo novogoriški športni letalci v aeroklubu z imenom Edvarda Rusjana. Tudi zato jadralska spletna stran Opensoaring na čelo Kril slavnih postavlja novogoriška brata, ki sta na steno svoje delavnice napisala: Fabrique Tehnique D'aeroplans Rusjan.
 

Leto 1912 – mitingi   

Edvard si je z Edo 1 sicer zagotovil položaj prvega letalca v veliki Avstro-Ogrski monarhiji, a brez brata Josipa, s katerim sta delovala z roko v roki, najbrž ne bi naredila veliko. Po Edvardovi nesreči v Beogradu so se nekateri trudili, da bi njegovo prvenstvo šlo v pozabo. Brat Josip je po Edijevi smrti še nekaj časa zdržal v zagrebški delavnici slavohlepnega fotografa in graditelja letal Mihajla Merćepa, kjer sta z Dragutinom Novakom zgradila še dvoje letal, in pri enem je sodeloval celo Stanko Bloudek. Kako zelo je bil tudi Josip prežet z letali, pove podatek, da je leta 1912, potem ko se je vrnil v Gorico, kmalu odšel z upanjem, da bo dobil delo, v Francijo, k slavnemu  konstruktorju in pilotu Louisu Bleriotu, misleč, da ga bo, zaradi znanstva z Edvardom, povabil k svoji letalski ekipi. V napetih evropskih mednarodnih odnosih so ga imeli za avstro-ogrskega vohuna. Lahko si predstavljamo, da je Josipa minilo veselje do letalstva, rešitev za svoje gmotne težave je poiskal na drugi strani oceana in tako je 31. januarja 1913 iz Genove odpotoval v Argentino. Edvard Rusjan še zmeraj počiva v Beogradu.


Rusjan z letom Merčep-Rusjan

Dejavnost bratov Rusjan se je razcvetela po zaslugi ugodnih družinskih razmer, razumevanja okolja, predvsem Edijevih kolesarskih prijateljev in očetovih stanovskih kolegov in znancev obrtnikov. Oče jima je vcepil delo kot absolutno vrednoto, vnema, s katero sta sestavljala letala, drugo za drugim, pa je brez primere. Ko gledamo porumenele fotografije in na njih mladega Edvarda, ni dvoma, da je bil samozavesten in ponosen. Srečko Gombač je v knjigi o Edvardu in Josipu zapisal, da se je Edi rad nosil kot pravi gizdalin. Seveda, kako bi se lahko sicer spoprijel hkrati z mnogimi neznankami, z gradnjo letal brez pravih načrtov, s pičlim znanjem o zakonitostih, ki držijo letalo v zraku, s pomanjkljivim znanjem o delovanju krmil. Predvsem pa je moral imeti v sebi »hudiča«, da si je dopovedal, da bo zmogel svoje letalo tudi pilotirati. Da, prav zadnje je najbrž nekaj, kar težko razumejo današnji piloti. Današnji športni piloti si še lahko predstavljajo, kaj je to pomenilo, nekdo, ki z letenjem nima nobene zveze, pa je to nekaj nedopovedljivega. Si predstavljate, da so imeli piloti tistega časa »nahrbtnik« - to je letalski jopič, s katerim so bili prek vezi povezani z višinskim krmilom. Danes ne bi nihče več sedel v tako letalo in tudi leta 1911, ko je pri Merćepu letel Novak, z nahrbtnikom ni hotel več leteti.


Edvard Rusjan – kolesarske medalje

Josip in Edvard sta bila iz velike družine devetih bratov in sestra, oče Franc, sodarski mojster, je bil doma iz Renč, mama Gracia Cabas pa je bila Furlanka iz Medeje. Ker je bilo življenje v Trstu slabo, si je družina zgradila hišo v Gorici. Tu sta letalsko navdihnjena brata, ob podpori očeta, skoraj tri leta gradila svoja letala in skušala ujeti delček letalske slave.

Tri leta izgorevanja
Življenjepisa bratov Rusjan se pretežno omejujejo na kronologijo dogodkov, bolj poglobljeno se je dogajanj okoli bratov Rusjan, posebno leta 1910, lotila Zlata Klapčić, avtorica knjige Posrtanje u nebo – povijest rane avijacije u Hrvatskoj. Šele iz njenega zapisa lahko dojamemo, kaj se je dogajalo v Zagrebu leta 1910 in v Beogradu. Edo in Josip, goriška mladeniča, sta padla v roke slavohlepnemu Zagrebčanu Mihajlu Merćepu, to pa je bil hkrati tudi začetek njunega letalskega razcveta in zatona. Zagrebški podjetnik je ljudi okoli sebe uporabljal za uresničevanje svojih ciljev, prek medijev je manipuliral javnost, seveda mu ni bilo težko v svoje načrte postaviti goriška brata, ki sta že dve leti izgorevala za letala. Primorca sta vedela, da bosta v Zagrebu lahko uresničila svoje letalske sanje, ni jima bilo mar, da ju Merčep na vsakem koraku izrablja za svojo promocijo, da se pri vsakem dejanju postavlja v ospredje, tako da je imela javnost občutek, da je pilot on in ne Rusjan, da letala izdeluje on osebno, ne pa Josip in Edo in ekipa pomočnikov. Tudi vse fotografije iz tistega obdobja kažejo Merćepa v takšni vlogi. 


Brata Rusjan v Merčepovi delavnici

Letalska predstavitev Rusjan-Merćepovega letala v Beogradu, v najbolj neugodnih vremenskih razmerah, je bila Merćepova zamisel, ki jo je izsilil pri oblasteh v Srbiji, zagotovo pa je bil tudi Edo pod velikim psihološkim pritiskom. Merćepa ni zanimalo, kako je Edo v vetru in mrazu sestavljal letalo, brez zavetja ali strehe nad glavo. Človek s kančkom razsodnosti bi se, v tistem vremenu, izognil javnemu nastopu. Merčepovo ravnanje po Edijevem padcu pa je znova potrjevalo, da sta podjetnika zanimala samo denar in slava in da mu ljudje niso mar.

Letalska pot Josipa in Edvarda je v resnici zgodba o mladeničih tistega obdobja, ki so se morali hitro postaviti na svoje noge, še posebno za današnje pojmovanje odraščanja. Nepredstavljiva je njuna zavzetost, s katero sta, po uvodnem letu 1908 in v naslednjem letu in pol, snovala in izdelovala letala drugega za drugim. Najbrž sta morala delati še v očetovi sodarski delavnici, ves prosti čas in mnoge noči sta lepila, brusila, sestavljala, podirala narejeno in znova sestavljala do onemoglosti. Med bratoma ni bilo rivalstva zaradi letenja, pa saj je bilo letenja v resnici zelo malo. Danes vsak jadralni začetnik že v enem letu naleti precej več. Lahko si predstavljamo, kako sta se počutila, saj sta bila z omejenimi sredstvi postavljena v izjemno živahno leto letalskega utripa in najbrž ni težko razumeti njune nervoze, ko jima letenje, po začetnem uspehu z Edo 1, ni in ni šlo posebno dobro od rok.

Čudežno leto 1909    
Nakopičeno tehniško znanje ob koncu devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja, s temeljnimi raziskavami Otta Lilienthala, je pognalo bujne plodove. Francoz Clemet Ader, denimo, je s svojim netopirjevskim letalom in motorjem na parni pogon vzletel že leta 1890, s svojim l'avion N.3, ki je tehtal kar 296 kg, pa je preletel razdaljo 300 m. Ader je bil tudi prvi, ki je letalnik imenoval avion. Pravo pot razvoju letal sta nakazala šele brata Wright. Fantasti vse vrst, ki so se vsaj malo spoznali na tehniko in so imeli tudi kaj pod palcem, so urno še sami preizkusili srečo s svojimi letali.

 Leta 1909 je po evropskem nebu brnela že množica letal, sama pa sta se znašla med piloti, ki so razpolagali z motorji do 80 konjski moči, njun rabljen anzani  jim je segal le do kolen. Tu sta bila brata Voisin, Hubertu Lathamu je 19. julija skoraj uspelo preleteti ožino med Evropo in Veliko Britanijo, a je tik pred angleško obalo pristal v morju. Šest dni kasneje je Louis Bleriot preletel Rokavski preliv. Henri Farman je že leta 1908 navduševal z letalom voisin, Francoz Roger Sommer, prav tako kolesarski šampion, je leta 1909 odvzel primat W. Wrightu z letom, ki je trajal 2 uri in  27 minut, prvi pa je tudi popeljal v zrak žensko, Angležinjo Gertrude Bacon.


Leto 1909 – Latham pristane v morju pred angleško obalo

Letenje – Rusjanova nočna mora
Brata Rusjan sta že leta 1900 uspešno opravila poskuse z majhnim modelčkom, čigar eliso je poganjala elastika. Josipa so sošolci in sosedje imenovali Lastik. Preizkus z modelčkom ju je opogumil in tako sta se lotila smelejših načrtov, leta 1908 sta v svoji delavnici začela načrtovati pravo letalo. Najprej sta naredila letalo po vzoru bratov Wright, z repnim krmilom spredaj, a ni vzletelo. Krmiljenje sta prenesla za krila in takšna je Eda 1 je bila nared za zgodovinski dogodek, dva dokumentirana leta pa štejemo za začetek letalske dejavnosti v Avstro-Ogrski. Po uspešnih poskusih 23. novembra 1909 sta 29. novembra znova letela, Edvard je na višini kakšnih 12 m opravil krog. A to, kar je sledilo Edi 1, leta 1909 in 1910, je bila za brata nočna mora. Šele z enokrilnimi letali sta našla zadovoljstvo letenja.

Edijeva in Josipova letala

EDA 1                   
6. in 7. november 1909: Na travniku na Malih Rojcah sta začela poskuse z dvokrilnm letalom, s krmili spredaj, a sta krmila postavila zadaj.
25. novembra 1909: Preizkusi z izpopolnjeno Edo 1. Kratki leti do 60 m in do 2 m višine. Poleg so prijatelji in vojaki goriškega garnizona.
29. novembra 1909: Drugi let Ede 1, z novim vijakom lastne izdelave. Že prvi skok je bil dolg 600 m in 12 m visok. Letalo je nad Rojami naredilo krog. Dvomi o tem, ali je letalo imelo krilca.
6. december 1909: Brata sta najavila letenje, zbralo se je precej ljudi. Edvard s krilom zadene kočijaža in razbije letalo.

EDA 2
Trokrilec tipa raca, s trikolesnim podvozjem. Rep in trup sta pred krili. Motor je imel potisno eliso. Pilot je upravljal letalo prek visečih ročk in nožnih pedalov ter z nagibom telesa in ukrivljanjem krilnih površin. Domnevajo, da krila niso imela dovolj ukrivljenega profila. Pri načrtovanju je domnevno sodeloval prof. Julij Nardin, letalo je bilo gotovo 25. decembra 1909.                             
5. januarja 1910: Pri preizkusu pade letalo z višine štirih metrov. S prof. Nardinom sta prekinila sodelovanje. Brata se vrneta k svojemu konceptu.

EDA 3
Dvokrilno letalo, podobno Edi 1. Pri gradnji sta uporabila dele Ede 1, podvozje in vijak. Rešetka trupa je trikotna, zašiljen konec je zgoraj. Vodoravni stabilizator je v na drugi tretjini trupa, ima trikotno smerno krmilo in trapezasto višinsko krmilo. Letalo se ne obnese, ker krila niso imela dovolj usločenih površin.
17. marca 1910: Letalo sta izboljšala in povabila na javni prikaz. V  drugem poizkusu je Edvard opravil skok dolg približno sto korakov. Sunek vetra je pripomogel, da je krilo podrsalo po tleh, se zavrtelo in polomilo.
EDA 4
O Edi 4 ni znanega nič natančnega, tudi niso znane fotografije ali tehnični podatki. Domnevajo, da je bilo enokrilno letalo, ki naj bi ga izdelala februarja in marca 1910.
EDA 5 – demoiselle: Enokrilno letalo po vzoru Santos Dumontove demoiselle. Motor je bil pod krilom in tudi sedež je bil spuščen nizko pod krila. Sredi marca 1910 so znani obetavni poskusi, letalo doseže od 8 do10 m višine.
28. marca 1910: Javni prikaz organizira goriški Kolesarski klub Danica. Edvard dva dni pred napovedanim dogodkom pri pristanku zlomi eliso. V naglici naredita novo. Z letenjem, klub dvema poizkusoma, ni bilo nič, množica nekaj tisoč ljudi je bila razočarana. Proti večeru, ko se je veter unesel, je vendarle opravil daljši skok.


Očitna podobnost

EDA 6 – bleriot X.
Enokrilec, po vzoru letala Bleriota X. Rusjan je letalo nekoliko poenostavil. Pilot je sedel  v polzaprtem trupu, z rameni nad višino kril. Brez vzmetenja koles, pod repom je bila smučka.
29. junija 1910: Edvard napove v Gorici merjenje moči s celovškim kolegom Oskarjem Heimom in Jožetom Zablatnikom, ki sta letela s kupljenim Wrightovim letalom. Čeprav je Rusjan 22. junija letel s svojim letalom vpričo obeh tekmecev, pa mu je na tekmi nagajal motor. Tekmeca sta v Gorici letela še ves mesec in dosegala do 200 m višine in več, v zraku sta  ostajala tudi po eno uro.


Eda 6 – kot bleriot X.

EDA 7 
Polovični dvokrilec. Spodnje krilo, precej manjše od zgornjega, je bilo pod pilotovim sedežem. Letalo sta dokončala sredi avgusta 1910. Letalo je, kljub staremu motorju, na višini 25 m, nekajkrat obkrožil Roje. Bilo je tudi edino Rusjanovo letalo, ki se ni razbilo. 
September, 1910: Brata sta z letalom seznanila Zagrebčana Mihajla Merčepa. Rusjan je z Edo 7 letel še decembra 1910, teden dni pred nesrečo v Beogradu.  

RUSJAN - MERČEP št. 1                                        
Enokrilec je bilo novo letalo, z novim motorjem. Preizkusi letala in motorja so se odvijali 13. in 14. novembra 1910 na zagrebškem vojaškem poligonu. Rusjan je opravil krog velik 10 km. Višinsko krmilo je bilo še zmeraj na »nahrbtnik«, pilot je upravljal letalo po višini z nagibanjem naprej in nazaj.
25. decembra 1910: Javni prikaz letenja v Zagrebu.                      
9. januar 1911: Letalo potuje iz Zagreba v Beograd od 2. do 5. januarja 1911, z vlakom in na odprtem vagonu. Zaradi košave je bil vzlet prvega dne prestavljen. Naslednji dan je Rusjan vendarle vzletel, samo za preizkus. Med kratkim krogom, tik pred pristankom, se je na višini približno 20 m odlomilo krilo.  

 

na vrh strani


Marjan Kikelj (AK Ljubljana) 1959 - 2016

Uroš Jenko, jadralec z Blok

Miha Šorn
Dvakrat sem se srečal z Joem Sutterjem, očetom Boeinga B747

Joseph Sutter Jože Suhadolc 1921 2016

Izročilo Otta Lilienthala je živo

Avgust Potušek 1952 2016

Werner Jansen 70 let dopolnil v Lescah

Edijevih 80 let

V spomin na Ferenca Peperka

France Štrukelj, 23.10. 1948 23.4.1983

Franc Klemenčič legenda slovenskega letalstva

Franek Trefalt 1931-2015

Milan Krivec-Emil 1935-2015

Miklavž Škofič-Maurer, 1962-2015

Albin Novak, pilot, graditelj letal in modelar

Rok Golob 1933-2014

Cvetka Klančnik – Belin (1931 - 1977)

Obletnica – 30 let trikotnikov 500 km v Sloveniji

Ciril Križnar (1934-1968)

100 let Edvarda, Josipa in Ede

Karel Korpar – dve zmagi na DP

Milan Borišek – Kičo (1920–1950)