aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Werner Jansen – 70 let dopolnil v Lescah
(OPENSOARING, 24. septembra 2015, besedilo Niko Slana, foto Niko Slana in Milan Korbar)

Sreda popoldne, 23. septembra 2015, je bil v Lescah deževen dan, za Wernerja pa je bil nekaj posebnega. Bil je zadnji, ki ga je, po devetnajstih letih druženja in letenja v AK ALC Lesce, preživljal na letališču. »Jezus Kristus, sedemdeset let,« je dejal v svoji slovenščini in tako oznanil, da je njegov rojstni dan in še dodal svoj značilni: »Schluss, fertig, konec, ende.« Zamešal si je sladkor v kavo, dva iz omizja sta nagnila vsak svoj kozarček vina, nekdo je pil sok – in to je bila celotna druščina, ki se je zbrala dan pred njegovim odhodom.



Werner je svetovni popotnik, ki pozna dobre gostilne in restavracije po vsem svetu in natančno ti bo povedal, kaj je treba kje naročit in kdo mora postreči – z imenom in priimkom. V njegovem spominu je milijon imen ljudi iz vsega sveta, vse ve o avtomobilih in jadralnih letalih. Ima intuicijo in izjemen smisel za opazovanje. Včasih je sedel za »sladoledarico« in pisal letalsko kronometražo, za zabavo, da bi preganjal dolgčas, po radiu je usmerjal motorna in jadralna letala, pisal gostom provizorični račun za kontrolni let, spodbujal je jadralne pilote k vzletu. Ko je še vlekel jadralna letala, denimo, še lani, je sam odprl hangar, potegnil iz njega pawneeyja, ga pregledal in potegnil v zrak 41 letal – to je njegov dnevni rekord. Ko so prišle ekipe nemških ali avstrijskih jadralcev, jim je vse razložil in predstavil ključne ljudi na letališču, na koncu letalskega dne je sedel za njihovo mizo in jim povedal, v katerih gostilnah v širši okolici letališča bodo zadovoljni in katerih se naj izogibajo.



In kam bo šel prihodnjo sezono, če ne v Lesce? »Na Azurno obalo, morda v Antibes, zagotovo v Francijo. Tam so ljudje prijazni, znajo postreči z nasmehom, še prej te osebno pozdravijo in se s teboj pogovarjajo. V Sloveniji se boste morali tega še naučiti. Ja, in v vseh teh letih, ki sem jih preživel v Lescah, se je v zadnjih nekaj letih ozračje v klubu zelo spremenilo. Pred petnajstimi leti je bilo bolj sproščeno. Zdaj pa je v ospredju obrekovanje. Ko nekdo odide od omizja, ga oberejo do kosti. To mi ni všeč,« nam je postregel s kratkim psihološkim presekom letalskih omizij kot jih je doživljal. Bilo jih je na stotine. Letos se mu je zameril tudi Vis, otok, ki ga je doslej vselej hvalil. Domačini so ga poznali, Švaba, kot so mu dejali, je bil njihov. Werner ni prenesel navala Čehov, Poljakov, Slovakov … Svet na Balkanu se je spremenil in ni mu več všeč.



No, morda pa ga bo zima v Hamburgu znova ustrojila po slovensko. A zatrjuje, da ga ne bo. Vendarle pa je obljubil, da se bo v Lescah še ustavil, če ga bo pot zanesla v naše kraje. Seveda so bili v klubu tudi ljudje, ki so bili nanj ljubosumni, saj jim je odžiral motorno letenje, a Karel Čeč, s katerim sta postala prijatelja, zatrjuje, da je pogosto reševal položaj na terenu, saj je bil edini vlečni pilot. »In da ne govorim, da je bil ambasador ALC za vse tujce in mnoge med njimi je poznal že od prej.«



Nihče se ni potrudil, da bi se od njega poslovil in se mu zahvalil za vse, kar je naredil dobrega. Nekdo je ob obisku S. Kawe v Lescah, ki ga niso znali medijsko izrabiti, dejal: »Ja, takšni smo Gorenjci.«

na vrh strani