aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Karel Korpar – dve zmagi na DP
(OPENSOARING, 9. decembra, Niko Slana)

Slovenska posadka v košavi – Tone Rajšp in Karel Korpar (zadaj)

Tekmovalno jadralno letenje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo tesno povezano s ptujskim jadralcem Karlom Korparjem (1937), saj je leta 1963 in 1964 osvojil naslov jugoslovanskega prvaka, v naslednjih dveh letih pa se je uvrstil na drugo mesto, za Vasilijem Stepanovićem in pred Cirilom Križnarjem (1965)  ter za Dimitrijem Marašem in pred klubskim kolegom Jožetom Botolinom.

Od slovenskih jadralcev so na jugoslovanskih državnih prvenstvih  v jadralnem letenju do leta 1991, ko je razpadla Jugoslavija, zmagali še Maks Arbeiter (AK Celje, 1949, 1952), Ciril Križnar (AK M. Sobota, 1962), Dušan Ivanuš (AK Ljubljana, 1970), Franc Štrukelj (ALC, 1973, 1978), Miha Thaler (ALC, 1975, 1983), Ivo Šimenc (ALC, 1979, 1986), Janez Pintar (ALC, 1980), Igor Kolarič (AK Ptuj, 1981, 1990), Vladimir Pfeifer (AK M. Sobota, 1982, 1983), Franc Peperko (AK Celje, 1984), Vojko Starovič (AK Portorož, 1985) in Marjan Medič (AK Ljubljana, 1988). Korpar je bil z dvema zmagama v krogu najboljših, saj nikomur od slovenskih jadralcev ni uspelo ujeti tri »jugoslovanske« zmage. Živa Frenc (AK Zrenjanin) je v tem obdobju zmagal štirikrat (1976, 1977, 1987, 1989). Karel Korpar je leta 1965 nastopil v standardnem razredu (libis-18) na svetovnem prvenstvu v Veliki Britaniji, v ekipi pa so bili še Vasa Stepanović (standardni razred, delfin) in Ciril Križnar (odprti razred, meteor). Korpar po letu 1966 ni več nastopal na jadralnih tekmovanjih, saj je kmalu prestopil v poslovno letalstvo. V knjižici letenja ima vpisanih približno 1000 ur jadralnega letenja: »Med šolanjem začetnikov vseh letov nisem redno vpisoval. Najbrž imam v resnici kakšnih 1300 ur letenja z jadralnimi letali,« pravi nekoč izvrsten ptujski jadralec in poklicni pilot, ki se je upokojil z letalom lear jet.
 
Srečanje s Karlom Korparjem 2008
Srečanje s Karlom Korparjem je spodbudilo svetovno jadralno prvenstvo leta 1965 v South Cerneyju v Veliki Britaniji. Zvedeti smo želeli kaj več o takratnem dogajanju. Korpar je v Sloveniji še edini dosegljiv udeleženec tega največjega mednarodnega tekmovanja, v središču našega zanimanja pa je bil izvrsten dosežek Cirila Križnarja v odprtem razredu, ko je z meteorjem pristal na 5. mestu, poleg tega pa je opravil še najdaljši let prvenstva. Prav zato se je pogovor najprej vrtel okoli legendarnega ljubljanskega pilota, a je bilo že na začetku jasno, da je bil tudi Karel Korpar pomembna jadralska osebnost tistega obdobja. Prav zato se zastavlja vprašanje, zakaj je bil njegov športni imago v senci? Najbrž zato, ker se je po njegovem odhodu iz jadralnega letenja začelo vse zelo hitro spreminjati, zamenjala se flota jadralnih letal, libis, delfin in meteor so že zgodovina, od starih inštrumentov sta ostala le še višinomer in brzinomer …    

Karel s konkurentom in prijateljem Vasom Stepanovićem

V ospredju je Ciril Križnar – Ciko?
Korpar je Križnarju namenjal presežnike, predvsem pa smo iz njegove pripovedi lahko izluščili, da sta bila dobra znanca in prijatelja. »Ciko je bil na Letalski zvezi Slovenije inšpektor za motorno letenje. Bil je sodelavec treh B – Mirka Bitenca, Staneta Bizilja in Janeza Brezarja, Franc Mirnik – Haklc, kasnejši upravnik v Lescah, pa je bil inšpektor za jadralno letenje. Leta 1961 je bil Ciko nekaj čas upravnik letalske šole v Murski Soboti, leta 1962 pa je že prišel v državno reprezentanco za jadralno letenje, saj je bil kandidat za svetovno prvenstvo. Spominjam se, da sem leta 1962 vodil na Ptuju tečaj za začetnike, on pa je šel na priprave v Vršac, a se je Jugoslavija odpovedala sodelovanju na svetovnem prvenstvu. V šestdesetih letih sva se družila na državnih prvenstvih. Ciko je leta 1965, po uspešnem nastopu na svetovnem prvenstvu v Veliki Britaniji, odšel za pilota v Adrio. Ko je slovenska letalska družba zašla v težave, sta dve posadki s prodanimi letali DC-6 odšli v Jemen, Ciko pa jim je sledil malo kasneje. Nekaj časa sva si še dopisovala. Želel se je vrniti v Slovenijo, še vedno je sanjal o jadralnem letenju. Sam sem šel v Pan Adrio in tudi njega je mikala službo v tej firmi. Pisal sem mu, ko se je ponesrečil Mile Tovornik, član ekipe s svetovnega prvenstva v Veliki Britaniji, a odgovora nisem več dobil.«

Jugoslovanska ekipa na SP v South Cerneyju – prva z leve Karel Korpar in Ciril Križnar

Pa imate še kakšno njegovo pismo?
»Pri selitvi iz Ljubljane na Ptuj, ob upokojitvi, se je veliko izgubilo. Tudi njegova pisma.«

Kako se spominjate Križnarja?
»Ciko je bil  prijeten dečko. Po duši je bil jadralec in akrobat. Pogosto smo se družili upravniki treh bližnjih letališč Tone Rajšp iz Maribora, jaz sem deloval na Ptuju, Ciko pa v Murski Soboti in na Letalski zvezi. Spominjam se nekaj dogodkov, ki pa niso neposredno povezani z letalstvom. Nekoč smo se s Križnarjem peljali z avtom iz letališča. Bil sem za volanom in na nekem ovinku sem zletel s ceste na polje in prekucnil avto na streho. Zlezli smo iz kabine, Ciko je bil s svojo punco, se otresli prahu, prijeli avto in ga postavili na kolesa. Kmalu je bil pri avtu kmet s traktorjem, najbrž že navajen takih prizorov, ki nas je potegnil na cesto. S Križnarjem sva doživela še dva padca z motorjem. Ne, Ciko z menoj ni imel sreče.«

V South Cerneyju so se Ciko, Karel in Mile družili s Slovenci, ki so živeli v Angliji - Karel prvi z leve, Ciko prvi z desne, Mile drugi z desne.

O Križnarjevih jadralskih navadah ne vemo veliko?
»Bil je solist, če se je le dalo, je letel sam. Bil je tudi zelo dober akrobat, rad je letel na mitingih. Znana je bila njegova predstava z mačko v nizkem letu in na hrbtu čez stezo, pa čez hangar, obrat nad streho ter zavoj in pristanek. Tudi aera v Murski Soboti je pogosto obrnil na hrbet. Vedel je, koliko časa dela motor v tem položaju, natančno za dolžino steze, na koncu je že lepo kašljal. V Sloveniji ni bilo drugega akrobatskega letala, v Vršcu je bil vsaj biker. Spominjam se, da je bil KB-6 z oznako CFI njegovo letalo, sicer pa je z njim upravljala Letalska zveza. Potem je to letalo dobil AK Novo mesto, nekaj časa smo ga imeli tudi na Ptuju.«

Kako pa ste se prebili do reprezentance?
»Leta 1961 sem precej letel v Vršcu, na tečaju za učitelje jadralnega letenja. Imeli smo nacionalno jugoslovansko prvenstvo, tako nekako, kot zdaj v Sloveniji. Prijavljali smo svoje lete, ki so jih ocenjevali s točakami.  Tega leta sem zmagal na nacionalnem tekmovanju.«

Kako pa je bilo z dokazovanjem preletov?
»Vršac je bil jadralsko dobro organiziran, na obratnih točkah 100, 200, 300 km trikotnikov so bili ljudje, ki so jih plačevali, da so postavljali znake. Če si pristal kje zunaj, si moral od lokalnih oblasti dobiti potrdilo, da si res pristal v njihovem kraju. Pozneje je bilo lažje, ker smo za dokazovanje že uporabljali fotografijo. Nacionalno tekmovanje v preletih ni veliko pomenilo, bilo je, a ne kaj dosti več. Zame je bilo pomembno, saj mi je odprlo vrata na državno prvenstvo leta 1962. Takrat nisi mogel nastopiti na državnem prvenstvu, če na republiškem nisi bil vsaj tretji. Slovenci smo imeli popust, ker smo imeli več jadralcev in zato se je lahko državnega prvenstva udeležilo tudi več pilotov.«

In kako ste se odrezali na prvi tekmi?
»Uvrstil sem se na 16. mesto (1. Ciril Križnar, 2. Milan Dolinar, 3. Srečko Pukl …). Naslednje leto sem zmagal. Ne spominjam se, kako so se odrezali drugi slovenski jadralci (4. Jože Kukovec, 7. Milan Trop, 8. Miha Thaler, 9. Dušan Ferlež …). Vasa Stepanović je bil drugi. Ciko je takrat zmagal na vzporednem mednarodnem prvenstvu, znani italijanski jadralec Riccardo Brigliadori je bil deseti.  Zmagal sem tudi leta 1964, ko je bilo državno prvenstvo v Celju. Leta 1965, v letu svetovnega prvenstva in še leto kasneje, pa sem bil na državnem prvenstvu v Vršcu drugi. Jože Botolin, kolega iz Ptuja, se je leta 1966 uvrstil na tretje mesto, Stane Verbančič, za katerim se je kasneje izgubila sled, je bil šesti, Matjaž Cestnik pa deveti. Tako smo bili štirje Ptujčani najmočnejša ekipa.«

Močna ptujska ekipa leta 1966 – (z leve) Verbančič, Korpar, Botolin, Cestnik

Ste imeli v klubu dovolj letal za tekmo?
»Dve letali sta bili naši, dve pa smo si navadno izposodili. Ne vem kje. Tako je bilo včasih, letala smo si nenehno med seboj izposojali. V Ptuju smo imeli delfina in vajo.«

Kdo je v Ptuju poganjal jadralno letenje?
»Z jadralstvom sem se začel resneje ukvarjati šele jaz. Leteti sem začel leta 1955, kmalu sem šel v šolo v Vršac. Od leta 1962 do 1967 sem bil upravnik letalske šole na Ptuju. Takrat smo dajali velik poudarek jadralnem letenju in tudi uspešni smo bili.«

In ste se uvrstili v reprezentanco za SP 1965?
»Že leto pred svetovnim prvenstvom so postavili ekipo v kateri smo bili Vasa Stepanović, Ciril Križnar in jaz, Mile Tovornik pa je bil rezerva.«

Kako ste se zmenili, kdo bo letel v odprtem razredu meteorja in kdo na letalih standardnega razreda?
»S Križnarjem sva bila že leta 1964 določena za odprti razred in zato sva tisto leto oba trenirala z meteorjem, Stepanović pa naj bi na svetovnem letel z delfinom, ki so takrat prišli v klube. Čez zimo pa so se zmenili drugače. Mladen Berković je naredil libis-18 in treba ga je bilo preizkusiti na svetovnem prvenstvu. Tako so me šele spomladi leta 1965 določili za novo letalo.«

Libis-18 v Veliki Britaniji na SP

Ob tej odločitvi ste bili zagotovo jezni?
»Seveda sem bil slabe volje. O novem letalu nisem vedel ničesar, poznal sem samo nekaj podatkov s papirja. Pred svetovnim prvenstvom smo prišli v Vršac na priprave. Moj trening se je začel vsak dan ob 11. uri, ko sem dobil letalo, ob 16. uri pa sem ga že moral oddati inženirjem. Nisem smel pomisliti na daljše lete, moral sem pristati na letališču v Vršcu. Tudi na svetovno prvenstvo je libis-18 odšel le z začasnim dovoljenjem. Trening na meteorju mi ni kaj dosti pomagal.«

Ste imeli trenerja?
»Hala Berković, ki se je kasneje ponesrečil na Reki pri metanju padalcev, je bil v tej vlogi. Drugi trener pa je bil Franc Mordej, takrat še v tehnični službi Adrie. Ampak, da si ob treningu ne boste predstavljali kaj posebnega. Najlažje je bilo, da so nas poslali jadrat na pobočje nad vršačko Kulo. Preletov nismo delali, pomembno je bilo, da smo bili v zraku. Mene to ni motilo, svoje letalo sam tako moral že zgodaj popoldne oddati oficirjem.«

Kakšno letalo pa je bil libis-18?
»Za krila so uporabili tako tenak furnir, da so se poznala vsa rebra. Samo da bi bil lahek. Za letenje je bilo kar prijazen. Višinsko krmilo je bilo nihajno (pendl), napaka pa je bila postavitev dokaj velikega višinskega krmila, nizko nad zemljo. V smeralo je bilo vpeto na dveh oseh. V Anglijo smo prišli maja, na poljih so bile pretežno žitarice, trava je bila visoka, dobrih terenov za pristanek je bilo bolj malo. Enkrat sem pristal na igrišču za kriket. Tretji tekmovalni dan sem pristal na travniku in odtrgal višinsko krmilo. Tako sem izgubil tekmovalni dan, prav tistega, ko je Ciko z meteorjem opravil najdaljši prelet in zmagal disciplino. Po dveh nočeh in enem dnevu smo rep popravili. Na koncu trupa smo dodali neke vrste leseni škorenj, tako smo višinsko krmilo še dvignili od tal.«

Mile Tovornik – rezerva na SP

Kako pa ste potovali iz Jugoslavije na zahod?
»Potovanje je trajalo skoraj teden dni. Na meji z Italijo smo šele ugotovili, da potrebujemo za letala potrdilo. Vrnili smo se v Ljubljano, kjer smo dokumente dobili na AMZ. Prvo noč smo prespali v Ljubljani, drugo pa nekje v Italiji. Potovali smo čez nek prelaz. V Franciji smo ugotovili, da nismo rezervirali trajekta. Nekako smo se vendarle znašli in si priborili prostor na trajektu. Na angleška tla smo stopili v nedeljo, ceste so bile polne, ljudje so se vračali iz vikendov, kolone so bile neznanske. Vasa Stepanović je zbolel, imel je visoko temperaturo. Hoteli smo se nekje utaboriti, vendar smo se zmenili, da jo potegnemo kar do  letališča. Neznansko je deževalo … vozili smo še kakšni dve uri in prišli spet na isto križišče … ko smo videli, da smo se izgubili, smo se mimogrede še skregali. Namesto da bi prišli na cilj zvečer, smo prišli šele zjutraj. Med vožnjo me je med prehitevanjem zadel avtomobil in odlomil del libisovega krila. Na letališču smo se najprej lotili popravila. Inštrumenti v libisu so bili skoraj neuporabni. Kontrolnik za letenje v oblaku mi je posodil Slovenec, ki je sodeloval v argentinski ekipi. Pozabil sem že, od koga sem dobil variometer. Spomnim se, da je deloval samo brzinomer. Za trening sta nam ostala samo dva dneva.«

Je bil meteor kaj bolje opremljen?
»Meteor je imel dobre inštrumente, celo opremo za kisik. Tudi kontrolnik. Ta je bil pomemben, saj smo pogosto leteli po oblakih. Zanimiva je zgodba, kako je Ciko zmagal četrtega dne v prostem preletu. Z Wroblevskim sta pozno popoldan krožila na isti višini pod dokaj razvitim kongestusom. Ciko nam je pripovedoval, kako je potekal boj za to, kdo bo prvi zapeljal v oblak. Spodnji je moral počakati pet minut … Ciko je bil bolj agresiven, imel je močnejše kovinsko letalo in zato je v tej disciplini tudi zmagal, pa še najdaljši let prvenstva je opravil …«

Je bilo kaj težav z orientacijo?
»V Vršcu je bil neki Popovski. Predlagal nam je, da bi vzeli s seboj goniometre, za navigacijo do obratnih točk, pa smo se mu režali. Ampak v Angliji so usmerjevalnike uporabljali Poljaki. Z orientacijo smo imeli težave. Na srečo je bilo veliko zapuščenih vojaških letališč in vojašnic. Ciko je dvakrat našel tako letališče. Če smo pristali na kakšnem vojaškem letališču, ni nikogar motilo, tudi ekipe pomočnikov, ki je prišla po jadralca, niso ustavljali. Imeli smo potrdilo, kjer je pisalo, da sodelujemo na prvenstvu. Ampak saj so vsi vedeli, da tekmujemo. Organizatorji so vedeli, da veliko ljudi ne zna angleško. V naši ekipi sta govorila angleško le Ciko in Mile Tovornik, ki je bil poleg kot rezerva predvsem zaradi jezika, pa še dva člana iz naše ekipe sta obvlada jezik. Vsi drugi smo bili bolj reveži.«

Tudi Milan Trop je uspešno tekmoval za AK Ptuj – na sliki desno

In vreme?
»Pogosto je bilo sedem osmin oblakov. Za naše pojmovanje je bilo vreme slabo. Vodja tekmovanja je bila neka ženska, ki so jo vsak dan potegnili v zrak z dvosedom, in če je lahko jadrala, so potegnili še tekmovalce. Organizacija je bila dobra. Hkrati so potegnili po pet letal iz standardnega in prav toliko iz odprtega razreda. Letališče je bila prostrano, prostora je bilo dovolj, vlečnih letal pa je bilo tudi več kot deset.« 

Na prvenstvu ste srečali angleško kraljico, ko je bila še princesa.
»Ja, obiskala nas je angleška princesa Elizabeta II, njuna otroka Charles in Anne, takrat sta bila stara 17 in 15 let, pa sta se sprehajala med jadralnimi letali. Na nekdanjem letališču RAF v South Cerenyju so skrbeli tudi za znamenito letalo spitfire, s katerim se je bojeval Pierre Clostermann, občudovali smo hurricana. Organizatorji so poskrbeli za druženje z domačini. Pri enem od takih obiskov na čaju ob petih, smo bili pri potomcu Charlesa Dickensa. Obisk je bil bolj kratek, ampak če ne bi bilo poleg Cika in Mileta, ki sta govorila angleško in igrala na klavir, bi bila velika zadrega. Vem, da so takrat hvalili Aca Saradića in njegovo ekipo na svetovnem prvenstvu, češ, da bili so izjemno družabni, znali so peti, igrati na klavir in radi so nastopali. Udeleževali smo se še družabnih srečanj na letališču, ki so jih pripravljale druge ekipe. Ko smo takšno druženje pripravili Jugoslovani, smo povabili samo ekipe iz vzhodnega političnega tabora.«

Zadnji med mnogimi – za hurricana je bilo veliko zanimanje

In kako je bilo na koncu tekmovanja?
»V ogromnem hangarju so pripravili banket s kosilom, ob krožnikih je bil srebrn pribor, strop hangarja so okrasili z množico balonov. Natakarji so nosili hrano, bilo je veliko strežajev, ki  so sproti odnašali krožnike in pribor. Ampak ljudje so si za spomin jemali vse mogoče.«

Na prizorišču SP

Kako je minila pot proti domu?
»Z mehanikom sva bila vozniški par v kombiju, zadaj pa sta ležala Ciko in Mile. Čez Francijo je bilo veliko štoparjev. Ker smo vozili zadnji v koloni treh avtomobilov in brez zemljevida, nismo smeli ustaviti, čeprav sta naju ona dva zadaj neprestano nagovarjala. Na pol gola sta dremala med prtljago. Pa smo vendarle ustavili dvema Angležinjama. Najprej je bila tišina in zadrega, a ju je Mile le vprašal, če sta morda lačni. Imeli smo še veliko hrane iz Jugoslavije. Pripravila sta jima pravo pojedino. Tako smo imeli prijetno družbo do Italije.«

Na letališču v Moškajncih 2008 - Karel Korpar

na vrh strani