aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Marjan Kikelj (AK Ljubljana) 1959 - 2016
(OPENSOARING, 4. oktobra 2016, besedilo Niko Slana, tehnični urednik Milan Korbar)

Marjan Kikelj, 1958 - 2016, ena zadnjih znanih fotografij iz Google+

Nedavno je, v ozkem krogu nekdanjih in še dejavnih članov AK Ljubljana, zaokrožila vest, da je umrl nekdanji ljubljanski jadralec Marjan Kikelj. Skušali smo najti njegovo letnico rojstva, a nam je, žal, ni uspelo. Tudi na spletni strani AK Ljubljana ni bilo tega podatka, saj je bila zadnja objava 19. septembra 2015, za njihovo jadralsko stran pa piše, da je v pripravi. Najbolj verjetna je, po dostopnih podatkih na spletu in spominu letalskih vrstnikov, leto 1958, morda leto prej ali celo začetek 1959. A vendarle se spodobi, da se ga spomnimo, saj je bil v svojem mladostnem obdobju precej dejaven, predvsem pa je tekmoval za AK Ljubljana, poleg tega pa je večkrat sodeloval tudi na jadralskih taborih v Subotici.


Marjan Kikelj, tretji z leve, med obredom krsta mladih letalcev v Ljubljani, 1977

Po hitri razgradnji njegovega matičnega kluba se je, tako kot še nekaj drugih jadralcev, preselil v AK ALC Lesce. V svojem kasnejšem obdobju, ko ni več letel, se je občasno še pojavljal na travniku v Lescah. Da bi obdržal stik z jadralskimi kolegi je bil nekajkrat na tekmovanju v vlogi pomočnika. A kmalu je opustil tudi ta del svojega druženja. V svojem jadralskem razdobju je izžareval nekakšen pretirani optimizem s katerim je želel dobiti priznanje naključnega sogovornika. Včasih je bil v svojem idealističnem navduševanju za svoje zamisli neomajen. Janez Stariha se spominja, da se je nekega dne pojavil pri njem v Banguiju v Centralno Afriški Republiki, kjer je letel za Slovenia Bois in ostal pri njem ves mesec.


Na prvenstvu v Celju

Zanimivo je bilo neko davno potovanje z jadralskega tabora iz Subotice v Slovenijo, ko je Janez Pipan ekipi v razmajanem ljubljanskem kombiju predlagal nočno bližnjico, s katero bi na Hrvaškem, nekje v bližini Karlovca, pridobili nekaj kilometrov. Seveda smo se izgubili in sredi noči in sredi ničesar smo, v precej razgibanem hribovitem svetu, zagledali hišo, v kateri je bila luč. Nekdo bi moral potrkati na vrata in vprašati, kako naprej. Določili smo najmlajšega in nalogo je moral prevzeti Marjan. Vrnil se je molčeč in brez navodil, saj je za vrati naletel na ljudi, ki so bedeli ob pokojniku. Da bi bila zgodba nočnega potovanja zaokrožena, smo samo nekaj ovinkov naprej, sredi ceste zagledali skupino dveh moških in ženske. Eden od fantov nas je ustavil in prosil za pomoč, ker mu je avto ostal v blatu. In ko smo se že dogovarjali, ali se odzovemo ali ne, je stopil na oder drugi moški, ki nam je to namero preprečil. Ženska je potrto gledala v tla. Vse je bilo jasno in smo jo pač ucvrli dalje - v neznano.


Z leve: Marjan Kikelj, Matjaž Slana, Sandi Grdešič, Herman Debevc-Herbi in Sašo Petek ob koči na Kamniškem sedlu

Nekaj druženj z Marjanom sem doživel na vodnih jadralskih poteh. Zapomnil si bom vsaj dveh zgodbici. Iz Patrasa proti Korintu se nam je, v nočnem jadranju, ob sprednjo pripono jambora navila genova in to tako temeljito, da je bi bilo več možno uporabiti. Zjutraj smo vendarle želeli zadevo urediti, a smo obupali. Po nekaj urah dela je prednje jadro razpletel prav Marjan. Drugič smo, ekipa treh, doživeli v zimskih razmerah kratek stik na akumulatorju, posledica pa je bila, da se je na našem Džingiskanu (Elan 31) vžgala in scvrla plastična protihrupna obloga motorja in tudi nekaj kablov, ki so bili obdani s plastično oblogo. Položaj smo rešili z gasilnim aparatom, polnjenim s kremenčevim peskom. Na jadrnici ni bilo kotička, kamor ni segel pesek, imeli smo ga v čaju pa v nosu, ušesih in očeh. Na poti iz Brestove proti Trstu smo nadaljevali z jadri, medtem pa se je izkazal Marjan, ki je motor, s pripomočki, ki jih je našel na jadrnici, nekako pripravil motor do tega, da je znova stekel.


Marjan - slika za osebno izkaznico v mladih letih

Ja, kaj pa jadralno letenje. Tu sem v zadregi, saj smo leteli v glavnem vsak zase, o letenju pa se nikoli nismo kaj prida pogovarjali. Pravzaprav se o letenju nismo nič pogovarjali. Vsak je letel, tako kot je pač znal, tako kot se je naučil. Marjan je nastopil, vsaj zame, na legendarnem 27. državnem prvenstvu leta 1982 v Subotici. Sam sem naredil nekaj izjemno neumnih navigacijskih napak, sicer pa smo pogosto pristajali zunaj letališč in zato veliko časa preživeli na blatno-prašni in presušeni Čantavirski cesti. Najbrž ni bilo avtomobila, ki bi zadržal oblake mikroskopskega prahu, ki so se dvigali, kaj šele, da bi se mu lahko ognili v kabini našega razmajanega in zračnega kombija.


Mita Vuković - gonilna sila v Subotici v osedmdestih

Na koncu DP je tekmovalna komisija (Zdravko Gabrijel, Zvonko Rain, Zvonimir Tomičič) izdala sklepno poročilo: »V razdobju od 4. do 17. julija 1982 je bilo na letališču Bikovo in v izpeljavi AK Ivana Šarića državno prvenstvo Jugoslavije v jadralnem letenju. Nastopilo je 43 ekip iz 17 aeroklubov iz vseh republik in pokrajin, razen iz Črne gore in Kosova. Med tekmovanjem sta zaradi tehničnih težav odstopila dva tekmovalca. Nastopile so tudi tri ekipe iz Madžarske. Izpeljanih je bilo 7 tekmovalnih dni, v 1000 urah je bilo preletenih 51.200 km. Posebnega sporočila v sklepnem biltenu je bil deležen Miha Thaler, ki so mu tudi uradno dovolili, da se ni udeležil sklepne podelitve priznanj. In ker je Marjan Kikelj bil delček velike jadralske druščine in tudi zato, ker je na tem prvenstvu zmagal Vladimir Pfeifer (11, Murska Sobota) 5861 točk, pred Živo Frencem (30, Zrenjanin 5793), Maksom Berčičem (14, Ljubljana 5707) in Janezom Stariho (S1, Ljubljana 5645), bomo tokrat zapisali imena vseh udeležencev:
5. Vojko Starovič (87, Celje 5613), 6. Miodrag Gatolin (03, Novi Sad 5606), 7. Ivan Filko (05, Novi Sad 5461), 8. Bogdan Lilija (92, Celje 5375), 9. Franc Peperko (09, Celje 5314), 10. Franc Štrukelj (B5, Lesce 5217), 11. Črtomir Rojnik (01, Celje 5213), 12. Ivo Šimenc (07, Lesce, 5208), 13. Miha Thaler (T4, Lesce 5122), 14. Igor Kolarič (89, Ptuj 5071), 15. Branko Blagojević (17, Tuzla 5055), 16. Stipe Krišto (13, Banja Luka 4998), 17. Milan Rapaić (74, Subotica 4930), 18. Marija Letić (85, Subotica 4721), 19. Marjan Kikelj (78, Ljubljana 4592), 20.Tibor Györfy (Madžarska 4445), 21. Geza Molnar (Madžarska 4369), 22. Jože Keršič (70, Novo mesto 4338), 23. Milenko Vranješ (29, Banja Luka 4333), 24. Nenad Tepeš (8T, Zagreb 4240), 25. Alojz Novak (00, Novo mesto 3961), 26. Dragoljub Savin (77, Novi Sad 3859), 27. Tomaž Berginc (93, Celje 3824), 28. Tone Čerin (E2, Lesce 3608), 29. Milena Cestnik (10, Ptuj 3489), 30. Zoran Premuš (R1, Rijeka 3472), 31. Dušan Studen (24, Sarajevo 3372), 32. Vladislav Glišić (29, S. Palanka 3215), 34. Stjepan Pripeljaš (25, Zagreb 3009), 32. Niko Slana (97, Ljubljana 2515), 35. Nagy Sandor (Madžarska 2397), 36. Milovan Karamarković (76, Trstenik 2066), 37. Dušan Todorović (33, Trstenik 1857), 35. Mirko Milaković (83, Banja Luka 1676), 39. Eva Garai (27, Subotica 1176), 40. Mita Vuković (28, Subotica 847), 41. Eszik Bela (Madžarska 78), 42. Zlatko Zemljić (63, Zagreb) in Ilčo Panovski (18, Bitola) oba brez točk.

Kiro Gatolin


Ivo Šimenc


V tekmovalni komisiji je bil Zvonko Rain iz Zagreba - legenda YU jadralnega letenja


dr. Vladimir Pfeifer


Tone Čerin

Karel Čeč se je, denimo, spomnil Marjanovega pristanka v Lescah po uspešno preletenih 50 km za srebrni C. Kot se je za jadralce AK Ljubljana brez izkušenj spodobilo, je bilo treba na prelet v Lesce pobegniti. Marjan je pristal v tako nizkem šolskem krogu, da mu upravnik Franc Kuhelnik ni več dovolil vzleteti in je moral priti po letalo Maks Berčič, Marjan pa je sedel v vlečno letalo. A takšnih pristankov jadralcev iz Ljubljane v Lesce je bilo več. Enako napako sem naredil tudi avtor zapisa, samo da je takrat bil v vlogi Kuhelnika Ferdo Herlec.

Živjo Opensoaring, g. Slana,

tole me je pa kar malo pretreslo. Marjan je bil moj sošolec na jadralnem tečaju leta 1975 in sva se kasneje srečevala na ljubljanskem letališču. Je bil boljši jadralec kot jaz in imel je večje veselje za delo v klubu. Mislim, da sem bil enkrat tista leta tudi pri njem doma, tam nekje v Zalogu, ne spomnim se več natančno kje. Tale smrt je bila pa prezgodnja … škoda škoda …



Prilagam sliko z našega šolanja v Slovenj Gradcu. Tam so še Mile Magajna, Nadja Slanovec, Otoničar, Drago Dermota in drugi … saj jih poznaš bolje, kot jaz. Lepo je bilo in navdušeni smo bili nad letenjem in letališčem v Slovenj Gradcu.

Za ljubljansko letalsko življenje je ukinitev letališča v Mostah naredila neverjetno škodo. Ampak, saj to - delati škodo samemu sebi -, nam je nekako v naravi. Kot danes, ko poskušamo zamenjati na fakulteti slovenščino z angleščino. In mislimo, da nas bo potem tujina bolj spoštovala. Le zakaj pa nas naj bi …?

Lepo je pogledat Opensoaring in članki so dobro napisani. Čestitam.

Pozdrav,

Stane Debevec

na vrh strani

Uroš Jenko z maketo vrabca v rokah

Uroša Jenka, najbrž še zadnjo živo pričo predvojni dejavnosti v jadralskem središču na Blokah, enem od dveh v Kraljevini SHS, je že pred časom z nekega talona potegnil Pavel Magister. »Nujno ga moraš obiskat in ga predstavit na Opensoaringu,« mi je prišepnil, a sem se dolgo obiral. Vse do predvečera 11. septembra (2016), ko bi naj bila na Blokah neke vrste proslava. Kakšna? Tudi gospoda Uroša Jenka, decembra bo dopolnil 94 let, so povabili, z dogajanjem je bil zadovoljen.

Gospod Uroš Jenko se je po telefonu dolgo izmotaval, češ, da nima kaj povedat, nato je za en dan prestavil pogovor, na koncu pa je le klonil pred tečnobo na drugem koncu telefonske povezave. Pred njegovim domovanjem v Ljubljani sem se znašel z mešanimi občutki. Ampak, ko sva se rokovala in ko je spregovoril, mi je bilo jasno, zakaj je dobil pred tremi leti diplomo TVD Partizana Narodni dom za prispevek pri rasti društva, na kateri z velikimi črkami piše: »V pesti sila, v srcu odločnost, v mislih domovina.« Ja, takoj mi je dal vedeti, da mu misel še zmeraj deluje. Tudi, ko sem mu predlagal, naj mu sin pomaga pri ogledu naše spletne strani, mi je odločno dal vedeti, da je on gospodar svojega računalnika in da ne rabi pomoči.


Avtoportret Uroša Jenka iz leta 1941

Ko je pripovedoval o svoji vlogi na Blokah, me je presenetil z nečem, kar bi lahko bila ironija v razlagi tega, kakšno je bilo takrat letenje. »V primerjavi z današnjimi dosežki to ni bilo nič. Danes so jadralni piloti v zraku ure in ure in preletijo na stotine kilometrov,« me je poučil. Previdno sem ga potipal, kaj je v življenju počel poklicno. Bil je strojni inženir, prijateljeval je z dr. inž. Antonom Kuhljem, njegov starejši brat Samo, sicer bloški pilot C, je skupaj Markom Kukcem, sicer kasnejšim zobozdravnikom, izdelal motorno letalo Ajaks, vendar se je vse dogajalo pred vojno in tudi motorja zanj tudi niso imeli. Sogovornik mi je natančno razložil, kakšna lepila so takrat uporabljali, povedal je, da je začel kot »vajenec« v delavnici jadralne skupine Ikarus. Delavnica je bila poleg Zamasove vile, ki stoji skoraj nad vhodom v tunel pod ljubljanskim gradom. »Tovarnar nam je odstopil prostor, brezplačno.«

Kaj je bil Urošev največji dosežek? »Niti A izpita nisem naredil, to je skok, ki je moral trajati vsaj 25 sekund. »Najprej sem opravil nekaj skokov, dolgi so bili nekaj deset metrov, z njimi sem vadil lovljenje ravnotežja. Ko sem na vrhu Piškovca sedel v Zoeglinga, da bi opravil A izpit, to je bil let na gumo v S, z rahlim zavojem desno in levo ter pristanek, sem po nekaj sekundah leta predčasno pristal, na koncu sem nespametno zaviral s podplati, kar je bilo prepovedano in nevarno in se ustavil pred jamo. Jadralni učitelj Stane Raznožnik, sin ljubljanske mlekarke, sicer pa dober pilot, ki je bil sicer prijeten možakar, je priletel k letalu, da bi videl, kaj se dogaja. Opazil je, da sem zaviral z nogama. Najbrž je imel slab dan, izrekel mi je »startverbot« - prepoved letenja. Nisem se jezil, a se mi je prepoved doživljenjsko vtisnila v spomin. Mislil sem si, da bi lahko malo razmislil, preden je izrekel tisti »Uroš, startverbot« in mi dal še eno možnost, po tem ko bi uredili letalo,« se je spominjal svojega usodnega letalskega trenutka in leta, ki je bil, kot zatrjuje, sploh zadnji na Blokah leta 1940.


Hotel pri krvoločnih bolhah

Povedati moram, da smo tega Zoeglinga ves prejšnji dan popravljali. Letalo smo pustili spodaj, eno krilo pa smo odnesli gor v delavnico, jaz pa sem skoraj sam popravljal do dveh ali treh zjutraj. Dopoldne smo letalo znova sestavili, a tiste jeklenice nad krilom nismo dobro pritrdili in napeli, tako da desno krilo ni bilo uravnoteženo. Ker sem prvi letel za A izpit, sem šele v zraku ugotovil, da krilce za nagib na desnem krilu ni zagrabilo, kot bi moralo. Trudil sem se, da bi s palico dosegel nagib letala, ampak nič ni pomagalo. Odneslo me je po svoje, ustavil sem se tik pred vrtačo. Kolegi so potegnili letalo nekaj metrov nazaj, da sem sploh lahko sestopil iz letala,« se je Uroš spominjal dogodka, ki je pomenil višek njegove kratke letalske kariere. Tistega dne mu je, na poti v dolino, v glavi odmeval: »Uroš, startverbot«.

»Sicer pa sem rad sodeloval pri gradnji dveh novih letal Zoegling in Inka II, ki jo je Kuhelj naredil prav za nas, in pri popravilih polomljenih letal. Salamandre nismo delali sami, že narejene smo jih dobili iz Beograda. Pri gradnji letal sem pomagal tudi pri drugih skupinah, ne samo pri svoji. Na Blokah, kamor sem prišel leta 1938 ali 1939, pa sem tudi največ časa preživel v delavnici.«


Inka II - peglezen

Ko sem omenil besedo dosežek, se je nasmejal. »Morda je bil dosežek to, da sem se s prijateljem Stankom Batičem peljal na »štangi« njegovega kolesa iz Ljubljane do Blok. Štango sem podložil s svojo koco, pomagalo pa ni prav veliko. V klanec sva kar pešačila. To je bila naporna vožnja, ki je trajala nekaj ur. Sicer sem iz Ljubljane do Blok, prek klancev v Lužarjih, prišel v dveh urah in pol. Velik problem je bil, kako sploh priti na Bloke, saj denarja za vožnjo nisem imel. Asfalta takrat ni bilo, od javnih prevozov pa je do Rakeka peljala železnica. Na Blokah smo spali na seniku gostilne Pri Mulcu. Za prenočišče in zajtrk sem odštel en dinar, gospodinja mi je dala kajlo kruha in mleko. Vesel sem bil, da sem se vsaj zjutraj dobro najedel. Na kosilo nisem hodil, tako sem prihranil nekaj denarja za podaljšanje bivanja na Blokah. Včasih sem si tudi sam kaj skuhal. Nekoč sem od tete v Grahovem dobil polovico hlebca kruha. To je bilo za preživetje že nekaj več. Vse to se je dogajalo še v kriznem letu 1938. Eno leto kasneje je oče dobil službo, bilo je konec krize in vse je bilo lažje,« se je spominjal svojega bloškega življenja.

Na eni od fotografij je na hrbtni strani zapisal: »Hotel pri krvoločnih bolhah. Stara klavnica, spalnica jadralcev skupine Ikarus. Pred klavnico domača družina županovih.« Sploh je bil žargon jadralcev na Blokah domiseln, denimo, staremu peugeotu, ki so ga leta 1937 želeli uporabiti za vleko jadralnih letal po klancu navzgor, so rekli »kebrova rit«, Kuhljeva Inka II je bila »peglezen«, ker je imela precej podaljšano kabino za pilota.


Inka II »Sokol« pred startom s Svetega Petra nad Begunjami

Še danes se mu zdi zanimivo, da je bil priča rekordnemu letu Ambrožiča nad Pečnikom, ki je sicer spadal k dolenjski jadralski skupini. »Pihal je močan severni veter in na štart so ga potegnili že zgodaj zjutraj. Mi pa smo ves dan nekaj počeli in ves dan gledali v nebo, je pa je še zmeraj visel nad našimi glavami, letel sem ter tja po dve minuti v eno smer in nato v drugo. Njegov let je bil nekaj posebnega, če se ne motim, je bil to do takrat časovno drugi najdaljši jadralni let v Kraljevini SHS.«

Pa ste naredili veselico, da bi podkrepili dosežek?
»Kaj pa vem. Ambrožič je spadal v dolenjsko skupino. V nje je bil še Ludbe, tako smo klicali Ludvika Stariča, ki je bil bolj znan kot motorist. Včasih je šel s svojim Fordom A na Bradatko, snel kolo in naredil pogon za vleko letala v klanec. Ja, vse je bilo zelo preprosto. Za 25 sekund drsnega leta smo vlekli letalo v klanec vsaj eno uro. Sicer pa je bilo letenje na Blokah povezano s šolskimi počitnicami. Začeli smo 28. junija, končali pa 10. septembra, saj se je začel pouk. Akademci (študenti) so še malo podaljšali svoje bivanje na Blokah, srednješolci pa nismo smeli podaljševati.«


V drsnem letu naravnost - jadralno letalo zoegling

Uroš je bil takrat na Blokah med najmlajšimi in sploh še ne bi smel sesti v letalo. Ker pa so vodje jadralskega tabora poznali njegovega brata Sama, so mu pogledali skozi prste in ga pustili, da je bil poleg … »Moral sem se vpisat v Aeroklub v Ljubljani, ki je organizacijsko spadal v Dravsko banovino, dobil sem izkaznico, še prej sem opravil zdravniški pregled.« V njegovem fotografskem arhivu ima svoje mesto tudi portret Vilka Kopetckyega –Ibra, slaščičarja iz Ljubljane, ki ga poznamo tudi po tem, da je na vrh frančiškanske cerkve v Ljubljani izobesil slovensko zastavo.

Torej je bil brat Samo na Blokah že marka?
»Seveda so ga upoštevali, bil je starejši in je imel več izkušenj, čeprav je bil po svoje ekscentrik. Že med vojno naredil dve leti Strojne šole, potem pa je nekako prišel do Švice. Tam je bil najprej v taborišču, potem pa je dobil stik z nekim inženirjem in kmalu se je vpisal na tehniško šolo ETH v Zurichu, kjer je bil eden najboljših študentov. Leta 1946 je z ladjo odpotoval v ZDA. To je bil tudi konec njegovega stika z letalstvom. Tam se je še poizkušal z načrtovanjem jadralnega letala, a po vojni so bila lesena jadralna letala že zgodovina, nastopila je nova doba plastičnih letal.«


Vilko Ibro Kopetsky

Gospod Uroš se kasneje za jadralno letenje ni več zanimal, tudi zato, ker je vojna že dobivala velike razsežnosti, po vojni pa sta ga čakala vojaščina in študij. Ni nam povedal, kako si je prislužil dve leti koncentracijskega taborišča v Gonarsu v Italiji. »Bilo je hudo, a preživel sem,« je zamahnil z roko in še dodal, da je ostanek vojnega obdobja preživljal v Ljubljani, z delom na mlekarski postaji. »Nisem bil v partizanih, bil pa sem sodelavec OF,« je še povedal.


Ajaks

Med pogovorom je Uroš razkril, da povsem brez stikov z jadralnim letenje le ni bil. Ko je v Avstraliji obiskal Marka Kukca, prijatelja svojega brata, s katerim sta pred vojno gradila motorno letalo Ajaks, ga je peljal na športno letališče v Narromine (SNW), kjer je po naključju spoznal Inga Rennerja, jadralca svetovnega imena. Jadralno šolo je imel v zakupu nek Japonec, v jadralno letalo pa ga je vzela njegova učiteljica jadralnega letenja. »A si predstavljate, na trenutke sva imela dviganje tudi do dvanajst metrov dviganja na sekundo. Čudno se mi je zdelo, da nihče ne leti s padalom.«
Uroš si je tudi v Lescah nekajkrat privoščil jadranje z Blanikom.


Vleka jadralnega letala na hrib s konjem

»A bi mi zrihtali jadranje,« je začel misel, ki je ni dokončal in je še dodal, »pa kaj, saj znam sam poklicat v Lesce. Ne, s tem se ne bom več ukvarjal, če sem odkrit, sem za jadranje že prestar in zdaj bi me bilo tudi strah.«


Priznanje TVD Partizan - Narodni dom Urošu Jenku za prispevek k razvoju društva ob 150. obletnici obstoja


Uroš Jenko, eden od pričevalcev na srečanju letalcev na Blokah, 11. 9. 2016. Foto Milan Korbar

na vrh strani