aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Peter Ocker
Hans Jacobs – pionierleben im Flugzeugbau
(OPENSOARING, 4. februarja 2012, besedilo: Marko Jeras, Zagreb)

To ni recenzija pač pa navdušenje nad knjigo, ki sem jo doslej samo prelistal. Veselim se že temeljitejšega druženja s knjigo, ki ji, kolikor vem, ni enake. Gre za dve knjigi, ki sta obsežni, saj imata kar 648 strani, 557 fotografij in 106 dokumentiranih prilog. Prav zato se je avtor, zaradi preglednosti, odločil za izdajo v dveh delih. Spletni naslov razkrije, kaj vse se skriva med stranmi - http://www.peterocker.de/blick-ins-buch/

V prvem delu spoznamo delo in življenje Hansa Jacobsa, enega najpomembnejših načrtovalcev jadralnih letal minulega pionirskega obdobja, drugi del pa je namenjen projektom, ki so plod sodelovanja  z Alexandrom Lippischem, pa o lastnih konstrukcijah in o uporabi lesa pri izdelavi lovskih letal.

Nanizal bom le nekaj zanimivosti, ki sem jih zaznal kot ljubitelj jadralske zgodovine, ki se začne s prvim pokalom Wasserkuppe, torej z začetkom moderne zgodovine jadralnega letenja. O zgodovini Wasserkuppe, ki se je dogajala okoli leta 1920, sta napisani dve knjigi, prva z naslovom »12 let Wasserkuppe«, druga, iz leta 1970, pa je namenjena jadralnim starodobnikom, a je že zdavnaj razprodana. V omenjenih dveh knjigah so fotografije zgodovinskih jadralnih letal, vendar njih kakovost ni najboljša. V Ockerjevi knjigi, o kateri govorimo, pa so ČB fotografije izjemno kakovostne, in jih doslej ni bilo možno videti nikjer drugje. Tako, denimo, se nam odstira pogled na krilo Lippischevega »falkeja«, ki še ni prekrito s platnom in odkriva mnoge podrobnosti konstrukcije krila in repa. Nato spoznamo znak in zastavo  organizacije Rhoen-Rossiten-Gesellschaft (RRG), ki je veliko pripomogla k razvoju tehnike in načrtovanja jadralnih letal …

Na stran 55 je jadralno letalo fafnir v nizkem letu, od 2 do 3 m nad obronki Wasserkuppe, posnetki nemškega jadralnega dovoljenja, ki ga je izdalo združenje RRG. Eno od poglavij je namenjeno Nemškemu inštitutu za jadralno letenje (DFS), v katerem je meteorolog  prof. dr. Walter Georgii raziskoval meteorološke pojave, pomembne za jadralce. DFS je organiziral jadralne raziskovalne odprave v Južno Ameriko in v Afriko … Razvoj jadralnih letal se je vsako leto izkazoval na srečanjih in tekmovanjih Wassercuppe.

Istočasno je Hanna Reitsch začela svojo pot preizkusne pilotke na prvem transportnem jadralnem letalu »DFS 230«, ki je kasneje služilo za prevoz vojakov in je sodelovalo v vseh nemških desantnih  akcijah v II. svetovni vojni. Tu se lahko spoznamo s prototipom jadralnega letala »reiher« (1938) in njegovo različico »reiher II« z oznakami D-11-167, s katero je Hanna Reitsch na svojem znamenitem jadralnem letu iz Gradca v Zagreb preletela tudi Maribor.  

Sledi pregled zgodovinskega razvoja jadralnih letal letnika 1926, od enosedežnega zoeglinga in dvosedežnega poppenhausena, do letečega krila storch v štirih različicah. Opisan je tudi razvoj takrat najboljših jadralnih letal s krili velikega razpona.

V drugem delu spoznamo jadralno letalo “rhoensperber” v barvah US Army Air Force. Zanimiva je prva fotografija pilotske kabine jadralnega letala »sperber junior«, ki jo je Hans Jacobs  leta 1936 naredil prav za Hanno Reitsch. Kabina je tako majhna, da je vanjo komaj sedla tudi tudi drobna Hanna. V nadaljevanju zvemo nekaj o razvoju vodnega jadralnega letala »seeadler« in dvosedežnega  letala »kranich«, ki so ga v Jugoslaviji po vojni izdelovali z imenom »žerjav«. Tu je zanimovost o tem, kako je Hanna Reitsch z žerjavom uspešno pristala na dvanajst 30-metrskih jeklenicah, ki so bile po en meter vsaksebi, na višini šestih metrov. Sledil je razvoj akrobatskega jadralnega letala »habicht«, ki še danes preseneča s svojimi letalnimi sposobnostmi. Zadnja različica »habicht G« je imela razpon krila samo šest metrov in je bila namenjena treningu  pilotov za pristajanje z raketnim letalnikom Messerschmitt Me 163.

Posebna pozornost je namenjena Jacobsovemu svetovno najuspešnejšemu jadralnemu letalu »weihe«, ki so ga v naših krajih imenovali »vaja«. Izdelovali so jo v različnih tovarnah od leta 1938 pa vse do leta 1956. Na strani 430 sta dve fotografiji »vaje«, ki sta bili last VSJ (Vazduhoplovni savez Jugoslavije). V eni od njih (YU-4084) je Juraj Salaj, danes predsednik Hrvaškega društva za zgodovino jadralnega letenja (Vintage Glider Club Croatia), v Cb nad Zagrebom dosegel diamantno višino. 

Zadnje med vojno narejeno transportno jadralno letalo DFS 331 je lahko sprejela 20 vojakov ali 2500 kg tovora. Posebno poglavje je bilo namenjeno vlečnim letalom za velika jadralna letala, zračnimi zavoram itd.

Zadnji del knjige prinaša še nekaj zanimovosti. Ob koncu vojne so, zaradi pomanjkanja surovin, marsikaj na vojaških letalih naredili iz lesa. Splošno znano je bilo, da so zadnji v nizu lovcev »Me 109 bf«  in »Me 110« imeli rep iz lesa, zdaj pa vemo, da so proti koncu vojne iz lesa izdelovali tudi krila za »Me 109 bf «, na koncu pa so se pripravljali, da uporabijo les skoraj za celotno reaktivno Me 262.

Predzadnje poglavje govori o knjigah pri katerih je sodeloval ali je bil avtor Hans Jacobs. Najbolj znana je knjiga z naslovom naslova “Werkstattpraxis fuer den Bau von Gleit- und Segelflugzeugen”. Prva izdaja je izšla leta 1932 (133 strani), peta izdaja  leta 1940 pa je imela že 352 strani. Gre za »sveto« knjigo izdelovalcev lesenih jadralnih letal.

Na koncu moram omeniti čudovite tehnične prereze jadralnih letal  Vincenta Cocketta. Skratka, menim, da smo ljubitelji starih jadralnih letal dobili fantastično knjigo, ki jo priporočam vse, ki jih zanima to področje.

spletna stran o avtorju in knjigi:
Peter Ocker