|
Dolga leta so bili v jati šolskih jadralnih letal v LC Maribor trije blaniki L-13, ki se jim je, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, pridružil še modernejši super blanik L-23. Leta 2009 je ostal klub, zaradi nesreče v Avstriji in posledične prepovedi letenja za ta letala, brez večine svojih šolskih letal. Ker so bili vsi trije naši blaniki L-13 že na koncu svoje življenjske dobe ali celo prek nje in draga modifikacija letal ni prišla v poštev, smo blanike L-13 pospravili v kot hangarja, kot kaže za vedno … Spomladi 2011 smo imeli nekaj sreče saj smo, od znanega akrobatskega pilota Zoltana Vereša iz Madžarske, ugodno kupili prvega twin astirja 2, s tekmovalno številko 007. Letalo je prišlo v uporabo spomladi 2011, med tečajem osnovnega jadralnega šolanja, ki je takrat potekalo še na blaniku L-23. Kandidati so letalo hitro osvojili, nekateri pa so svoj prvi let opravili prav z njim. Letalo je preseglo naša pričakovanja pri jadranju in tudi pri akrobatskem letenju. Takoj smo se odločili, da kupimo še eno takšno letalo.
Po prodaji super blanika L-23 smo si ogledali več rabljenih letal, v jeseni 2011 pa smo našli na Nizozemskem še drugega twin astirja II, ki je bilo sicer dražje, a nam je bilo še dosegljivo. Pozimi smo ga pripeljali v LCM, v uporabo pa je prišel letos spomladi. Generacija osmih učencev v letu 2012 se je šolala samo na obeh plastičnih twin astirjih II. V primerjavi s šolanjem na blanikih ni bilo opaziti kakšnih težav, število šolskih krogov z učiteljem, pred prvim samostojnim letom, je ostalo približno enako. Prav tako je opazen tudi bolj preprost prehod na enosedežna plastična letala. Pri iskanju primernega letala po Evropi smo v mnogih klubih opazili, da imajo vitle za vleko jadralnih letal, v Sloveniji pa se te vleke, razen v Celju, ne poslužujejo. Ker je visoka cena bencina povezana z vedno dražjim letenjem na motornih letalih in posledično vse bolj dragim štartom na jadralnem letalu, smo menili, da bo treba kupiti tudi vitlo. Zaradi investicij v twin astirja smo morali z novim vitlom počakati. Sicer pa je jadralna sekcija pozimi 2011 od Leščanov dobila vrnjeno vitlo herkules 3, vendar je na spodnji meji zmogljivosti za vleko sodobnih plastičnih dvosedih jadralnih letal. V Nemčiji pa smo vendarle našli rabljeno vitlo TOST 3, z motorjem mercedes-benz 450 V8 in z močjo 230 konjev. Ob ugodni ceni in razmeroma dobrem stanju smo se odločili za nakup, ki so ga s posojilom omogočili člani kluba.
Vitlo smo kupili iz naslednjih razlogov: večina razvite jadralne Evrope vzleta s pomočjo vitla, saj je pogonsko gorivo za vlečna motorna letala je vse dražje. Vitlo omogoča večjo neodvisnost od vlečnega motornega letala, polg tega pa sta letenje in šolanje na jadralnih letalih z vitlom cenejša. Tako je dostopnost letenja za mlade precej večja, to pa je skupni cilj vseh vej letalstva. Če k temu dodamo še ugodne finančne učinke za proračun jadralne sekcije (šolanje, komercialno letenje) in predvidevanje, da bodo v prihodnosti zrasle tudi cene vitel, smo z nakupom najbrž ravnali kar prav. Po začetnih težavah z upravljanjem z vitlom in po prešolanju učiteljev in članov smo, po nekaj mesecih, povsem usvojili njegovo uporabo. Za dvig jadralnega letala je potrebna ekipa najmanj štirih ljudi, to pa je edina slabost te vleke. Zaradi primernega letališča LJMB omogoča vitlo, ob 1300 m dolgi jeklenici, dvig twin astirja II na višino od 450 m do 550 m, enosedežna letala pa še za 50 do 100 m višje, seveda odvisno od vetra. Za en štart porabi motor vitla v povprečju manj kot liter neosvinčenega bencina. Za vleko jeklenice po tleh smo kupili še osebno vozilo golf 3 diesel, ki vleče dve jeklenici.
Za prihodnje leto načrtujemo osnovno šolanje z vitlom. Upamo, da bomo zaradi manjših stroškov pritegnili več mladih pilotov, ki bodo v prihodnosti gonilna moč našega kluba. Seveda so tu še možnosti trženja s tovrstno napravo, vendar pa bi se morala prilagoditi tudi zakonodaja. A to je že druga zgodba …
|
Utrinki iz letalskega življenja Jake Jakliča |
|
Ostale povezave
