aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Libis-180 – kot razodetje
(OPENSOARING, 23. decembra, besedilo Niko Slana, foto Milan Korbar in Niko Slana)

Krilo libisa180 z originalno registracijo YU-CVR

»Ja, kaj te ti tu delaš,« je Branko Bunderla, v slogu Lačnega Franza, pozdravil letalogleda Milana, medtem ko je vlekel iz hangarja malo cessno in si delal prostor za večjo.
»Gledam, če je kaj novega za poslikat.«
»Če želiš, ti pokažem starega libis-180. V onem drugem hangarju ga obnavljam,« je potegnil iz rokava svojega asa, »pa da vidiš, kako smo ga letos v jeseni iz moje delavnice po cesti pripeljali na letališče. Neke meglene noči. Kolega policist je izračunal, da pridemo s prevozom ceneje skozi, če sami peljemo in plačamo vse kazni, kot da naročimo poseben prevoz in policijsko spremstvo,« se je pohvalil, saj je bila nenavadna odprava najbrž res adrenalinska.
»Počakajta, samo da ogrejem cessno 182, potem gremo k libisu,« je za trenutek zaustavil navdušenje, saj naju je ob imenu letala kar vrglo v zrak. Medtem ko je cessna predla na mestu, si je Milan pripravil svoje fotografske aparature, da bo pripravljen na razodetje. Pogled na libis-180 bo zagotovo veličasten trenutek, ne samo zaradi letala, pač pa zaradi vedenja, da se je ohranil še en pomemben artefakt slovenske letalske zgodovine.


Branko Bunderla pred letom pripravlja letalo

Medtem sem se, kot član ekipe Opensoaringa, skušal spomniti, kakšen je bil libis-180. Nisem se mogel spomniti silhuete letala, ki je bil nekoč pojem. O svoji zadregi in o šibkem spominu za stara letala nisem spregovoril na glas. Zame je bil še en dokaz, kakšna dragocenost in nacionalno bogastvo se skriva pod streho starega hangarja na mariborskem letališču. Ja, edini znani primerek tega letala, ki je bil izdelan po letu 1965 in katerega konstruktor je bil ljubljanski inž. Marjan Slanovec, bi spadal v slovenski letalski muzej – če bi ga imeli. Na srečo imamo vsaj Branka Bunderla, v Postojni pa očeta in sina Jaklič. Po njihovi zaslugi imam zdaj v Sloveniji kurirja, »novega« aero-3, prihodnje leto pa mu bo delal družbo še libis-180. Neverjeten niz letal iz naše letalske zgodovine, sploh če pomislimo, kako grdo smo delali s starimi letali. Libisa-180 nimajo niti v letalskem muzeju v Beogradu, vsaj na uradnem seznamu letal ga ni …


Desna stran trupa, ki bo nosila slovensko oznako S5-MBW

Hej, sem si mislil, kakšno popotnico je dobila Natalija Polenec, nova direktorica Tehniškega muzeja Slovenije, ki je po stroki sicer arhitektka, vendar je doma tudi v letalstvu, saj je od malega hodila po letališčih z očetom Tonetom Polencem, ki ga slovenska letalska javnost pozna predvsem kot urednika revije Krila. Če bi državni organi uspeli dobiti iz Beograda še KB-6, predhodnika libisa-180, bi se Pavlu Magistru, ki že dolgo podpihuje to zamisel, izpolnile sanje …
Leva stran trupa z znamenitim smernim krmilom

»Letalo sem dobil od Ptujčanov ravno takrat, ko sem končal obnovo aera-3, to je bilo leta 1996. Motor je povsem obnovljen, valje smo prenovili pri uradnem nemškem kooperantu za motorje lycoming, v ZDA sem kupil, kar je manjkalo, propeler so obnovili v tovarni Sensenich na Floridi. Motorja še nisem skušal zagnati,« kapljajo od Branka informacije o letalu.

Branko je v nekdanjo ptujsko letalo, ki je nosilo oznako YU-CVR, vložil veliko svojega dela in denarja. Slovenska oznaka bo S5-MBW. Najbrž bosta na letalu obe registracijski oznaki, da se ne bi kdo spotaknil ob jugoslovanske oznake. Uradniki včasih ne ločijo med nacionalno zavestjo in zgodovino, to so izkusili že v Postojni pri obnovi kurirja. No, pri besedi zrakoplov nacionalna zavest še ni tako daleč. Ampak, po načelu volk sit in koza cela je mogoče urediti marsikaj in Branko najbrž že ve, kako se streže tem formalnostim, saj je doslej obnovil že ljubljansko citabrio in aero-3. Povedal nam je, da je nekaj časa zbiral letalske motorje, ker jih je nameraval obnavljati. Pa si je premislil, a je vseeno konzerviral dva motorja za libis-180.


Krila, ovita s folijo in originalno registracijo YU-CVR so nared za vgradnjo

Branka je pred velikim hangarjem čakala ogreta cessna in sopotnik, pogledoval je na uro, a kar ni mogel nehati pripovedovati o svojem novem projektu: »Zmeraj, ko obiščem letalski sejem AERO v Friedrichshafnu, se največ časa zadržim pri starih jadralnih letalih. Nekatera postavijo na razstavni prostor v podobni fazi, kot je zdaj naš libis-180. Tam iščem podrobnosti, kako so letalo pripravili do stopnje, ko ga je treba le še pobarvat. Občutiš lahko, koliko zaleta je zadnje čase v obnavljanju starih letal. Zdi se mi, da vse več ljubiteljev obnavlja starodobnike,« se je spomnil svojih potovanj v deželo jadralnega letenja in navrgel še nekaj o libis-180. »Letalo je razmeroma lahko, saj je iz lesa in celo iz platna. Do polovice krila, nekako do glavnega nosilca krila, je vezana plošča, naprej pa platno. Zdaj ga bo nadomestil dakron. Tudi podvozje je obnovljeno. Zanimivo bo spomladi, ko bomo na trup nataknili krila in se bom intenzivno lotili dela. Libis-180 bo prihodnje leto v zraku, če ne drugače vsaj nekaj metrov nad stezo. Saj je dovolj dolga,« je pripovedoval z navdušenjem o svojih načrtih in odhitel po zračnih opravkih k cessni. Ja, Branko je letalski zanesenjak, od glave do spletnega e-naslova letalolibis@gmail.com



Faksimile novice v Časopisu "slovenska država" dne 1. junija 1966

• Nov model športnega letala

Letalski inštitut „,Branko Ivanuš" v Ljubljani je letos izdelal nov model športno turističnega letala enomotornika ,;Libis-180", ki pomeni korak naprej od starega ,,matajurja". Zveza letalskih organizacij Slovenije je naročila 14 letal nove vrste, ki bodo služila šolanju, za vleko jadralnih letal, za letanje v turistične namene in morda celo za metanje padalcev. " Časopis pa se imenuje "slovenska država", izdajala ga je Slovenska nacionalna federacija Kanade. Novica je bila objavljena v 6. številki 17. letnika z datumom 1. junij 1966. Čeprav oddaljen je zelo verjetno edini verodostojen vir za letnico konstrukcije.
Lp, Milan

Nekaj dodatnih slik libisa180 v hangarju:




Trije libisi180 na obisku v Celovcu leta 1966, YU-CVO, YU-CVP in YU-CVR
© arhiv F. P./ALC za knjigo Letalstvo na Gorenjskem

na vrh strani