|
Lansko jesen je svojo življenjsko pot sklenil zavzeti učitelj jadralnega letenja Miha Kamplet. Skoraj vse življenje je posvetil jadralnemu letalstvu. Njegova največja zapuščina je opravljeno delo na področju poučevanja jadralnega letenja in inovativen pristop k športnemu letenju. Bil je eden tistih, ki so se letenja lotili s strastjo in ljubeznijo, ne iz preračunljivosti. Zato je lahko vseskozi ohranjal pošten odnos do neba in le-to mu je ljubezen izdatno vračalo. Po vseh teh letih, preživetih na nebu, je ostalo veliko spominov, nekaj knjižic letenja, dovoljenj in nekaj orumenelih fotografij. Nobenih velikih nagrad in priznanj javnosti, le spoznanje nekaterih med nami, ki smo šli skozi njegovo šolo, da je dobro opravil svoje delo. Začetki Letenje in šolanje, ki je potekalo tedaj, je bilo fizično veliko bolj naporno kot danes. Kavko, na primer, ki je bila dokaj pohlevno trenažno letalo, vendar brez zračnih zavor, je bilo potrebno kar velikokrat na rokah prinesti z okoliških krompirjevih njiv, kajti pristajanja na določeno točko so bila med začetniki bolj izjema kot pravilo. A dobre volje ni manjkalo in jeseni istega leta se je začel učiti še letenja v aerozapregi. Najprej ducat štartov z žerjavom (kranich), nato je sledilo prešolanje na enosedo bebico (grunau baby 2 b). Iz sramežljivih minut, preživetih v zraku, so se počasi rojevale prve ponosne ure. Sla po letenju je bila takrat že tako močna, da je leta 1957 šolsko-službene obveznosti v Ljubljani izkoristil za letenje v ljubljanskem aeroklubu, kjer je v aerozapregi letel žerjava, bebico in kavko. Odvečno energijo je porabil še za dva skoka s padalom iz dvokrilca tiger moth. Z letenjem je nato nadaljeval med počitnicami v Mariboru, kjer so za vleko uporabljali dobri stari PO-2.
Pot pod nebo Leta 1965 je Miho pot vodila v Zagreb, na grafično šolo, kjer se je izobraževal za grafičnega inženirja. Tudi tukaj se ni odrekel ljubezni do jadralnega letenja. Med šolskim letom je sodeloval v zagrebškem aeroklubu, na aerodromu Lučko, med šolskimi počitnicami pa v domačem aeroklubu. V Zagrebu se je jadralo pretežno nad Slemenom in nad Gorjanci. Leta 1966 se je pri preletu libisa 17 v zapregi, iz Cerkelj na letališče Lučko, srečal z nevihto, ki se je na srečo končala brez posledic. Tega leta je opravil tudi izpit za letenje brez zunanje vidljivosti. Še v jeseni življenja se je s smehom spominjal pristanka nekega dvosedežnega libisa iz »zagrebških« let, ki se je končal dva kilometra pred letališčem, ker je pilot med vleko spregledal, da ima izvlečene
zračne zavore. Potovanje širokokrilnega libisa po ozkih cestah okoli letališča je potem spominjalo na pravo odisejado, pot čez most, ki je bil občutno ožji celo od dolžine trupa letala, pa že kar na tragedijo. Mladost, dobra
volja in močne roke so slednjič pripeljale libisa varno na letališče.
Pilot ali učitelj Leta 1979 se je udeležil leta v zapregi Vršac-Osijek-Maribor. Takrat so se mariborski piloti s tremi vlečnimi letali odpravili v Vršac po tri nova jadralna letala st. cirrus 75. Ker so po prihodu dolgo v noč pili in jedli, se je jutranji prevzem letal pošteno zavlekel. Celoten prelet do doma je trajal dobre štiri ure, na poti pa se je moral Miha boriti predvsem z utrujenostjo in dejstvom, da je poskočnega cirrusa letel prvič v življenju. Paradna formacija treh novih letal v zapregi nad Moškanjci in Mariborom je odtehtala ves trud in dodobra razburkala lokalno letalsko javnost. Številna jadranja, lov za kilometri, višinami in urami so se tega leta nepreklicno končali s pričetkom nove zadolžitve v aeroklubu. Miha je postal pripravnik za učitelja jadralnega letenja in tako pričel šolati prvi rod letalskih začetnikov. Njegov mentor Srečko Kuhar je mojstrsko opravil svoje delo in istega leta je imel Miha v žepu učiteljski izpit. Osnovno šolanje učencev je nato v celoti opravljal v letih 1979-1987, ter delno 1995 in 1996, ko so se že pojavile kadrovske okrepitve iz vrst mlajših jadralcev. To so bili časi množičnih šolanj v internatih na letališču, a tudi časi neplačanih dopustov in s tem posledično nižje pokojnine. Miha je redno spremljal razvoj na področju jadralnega letalstva in se nikoli ni branil novih zamisli. Tako je leta 1997 opravil svojevrstno posebnost – izpit za nočno letenje z jadralnimi letali. Poleg tega je bil vedno in povsod pripravljen deliti svoje letalsko znanje. Marsikdo se je v njegovi domači knjižnici prvič srečal s Kalckreuthom ali Reichmannom. Rad se je razdajal za ljudi, v katerih je odkril resen pristop do letenja in predanost klubski miselnosti. Zato ni odobraval blefiranja. V tem pogledu je bil strog učitelj – stara šola, vendar dosleden in pravičen. Kot dober pedagog je dajal prednost poučevanju in ne kaznovalni politiki. Kot vesten član domačega aerokluba se je redno udeleževal vseh delovnih akcij, čeprav bi lahko, glede na učiteljski status in leta v klubu, zlahka počival na lovorikah. Zadnjič je kot pilot vzletel z jadralnim letalom poleti leta 2005. Nato je svoje jadralsko srce še nekaj časa razdajal za vodenje letenja, decembra leta 2006 pa se je za vselej poslovil od jadralnega letenja in letenja na sploh. Od tistega poletnega dne, 26. junija 1955, ko se je s štorkljo prvič pognal pod nebo, je preteklo dobrih petdeset let. V tem času je brez kakršnekoli nesreče ali omembe vrednega incidenta v zraku preživel 1232 ur jadralnega letenja v 3872 štartih ter nabral slabih 4000 kilometrov. Miha je letel na 24 različnih tipih jadralnih letal, katerih seznam se bere kot kratka enciklopedija povojne zgodovine slovenskega ali jugoslovanskega jadralnega letalstva: štorklja, kavka, žerjav, grunau baby 2 b, jastreb, vaja, libis 17, košava, letov 22, delfin, jadran, blanik L-13, trener, pilatus, pirat, jantar st., cirrus st. 75, jantar st. 2, cirrus 17, DG 100, DG 101 G, VUK-T, blanik L-23 in nenazadnje ASK-13.
Prehodni pokal Miha je prevzel pobudo pri gradnji sodobnega transportnega voza za jadralna letala, in se kot vlečni pilot na jadralnih tekmovanjih, brez pomislekov odrekal dnevnicam v korist jadralne sekcije. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je bil pobudnik in vodja tekmovanja za prehodni pokal Letalskega centra Maribor, ki je pri mladih mariborskih jadralcih ponovno prebudilo zaspanega tekmovalnega duha. Tekmovanje, kjer so se točkovali preleteni kilometri na preletih, je v marsičem spominjalo na današnje državno prvenstvo v preletih. Vendar je tukaj prinašalo dodatne točke še število naletenih ur v sezoni, osvojene športne značke, tekma v točnosti pristajanja in finalna tekma, ki je trajala dva dneva. Na tej tekmi so bile obrnilne točke postavljene dokaj blizu letališča, disciplina je bila časovno omejena, oblet posameznik točk pa poljuben. Sprva so bili na točkah pomočniki, ki so v časovnem razmaku postavljali različne znake, nato so se uveljavili fotoaparati. Tudi za gledalce je bilo poskrbljeno. Piloti so po radijski postaji javljali oblete točk, podatke pa je pomočnik na zemlji vestno vrisoval v obliki grafa na veliko tablo. Po letih mencanja na mestu je bilo Mihovo tekmovanje tisto, ki je jadralskemu športu v Mariboru dalo novega zagona. Takrat je zasejal novo seme, katerega poganjke lahko najdemo še danes. V času, ko je bil Letalski center Maribor mogočna sila na področju športnega motornega letalstva, je bilo to dejanje jadralskega zanesenjaka nora in pogumna poteza. Za marsikoga je bilo prav to tekmovanje prvo, na katerem se je preizkusil. Prefinjeni pravilniki, resni sodniki, uradna objava rezultatov in pokal so odprli oči mlajšim jadralcem, da so dojeli in sprejeli športni vidik jadralnega letenja. Prava škoda, da tekmovanje takrat ni preraslo klubskih okvirjev.
A njegovo učiteljsko delo je bila z vidika vzgojno izobraževalnega procesa in oblikovanja športne osebnosti še veliko širše. Kajti še leta kasneje, ko smo se piloti že osamosvojili, je Miha vestno kontroliral in pregledoval celo mesta naših zunajletaliških pristankov. S svojim vzgojnim delom je bil očitno zadovoljen, saj nam o tem ni na dolgo in široko pripovedoval. Povsem slučajno sem nekoč izvedel, da je Miha »inšpiciral« tudi mojo njivo. Ker je bil pri svojem delu zelo vesten, ga je ob njivi zalotil sin lastnika njive. Le-ta se je še dobro spominjal pristanka jadralnega letala pred nekaj dnevi. Miha je imel dovolj uraden nastop, da mu je fantič postregel z vsemi podatki očividca iz prve roke. Na koncu je pobalin čisto resno vprašal, če je gospod morda direktor letališča, ki mora vse izmeriti in pregledati, da ugotovi, ali je bilo vse po predpisih in Miha – stari lisjak – je samo stoično prikimal. Tako kot v marsikateri družini, ki je povezana z letalstvom, kjer letenje ni zgolj preživljanje prostega časa, temveč življenjski slog, sta se za letenje navdušila tudi sin Aleš in hči Irena, vendar je le Irena vstopila v očetove stopinje in postala učiteljica jadralnega letenja. Zelo visoke moralne norme in strokovna merila pri šolanju jadralnih pilotov je za svoja otroka še dodatno dvignil, zato sta bila oba deležna trde letalske vzgoje. Tako so njuni dosežki postali sad zgolj njunega truda in dela. Zaradi predanega delovanja na področju športnega letalstva je Miha leta 1982 prejel zlato plaketo Zveze letalskih organizacij Slovenije. Njegov strokovni doprinos k razvoju mariborskega jadralnega letalstva so ovrednotili tudi klubski kolegi in mu v letu 2008 podelili naziv častni član Letalskega centra Maribor. Arnold Lešnik
|
Kaj nam danes pomenijo jadralne značke?
|
|
Ostale povezave
