|
Malo korajže že moraš imeti, da si upaš sam spiti kavo na letališču v Lescah, kjer skoraj nikogar ne poznaš. Tipala sem s pogledom, kje bi ujela stik. Pri eni od miz so sedeli moški, ki jim je na čelu pisalo, da so
»tapravi,« še posebno, ko sem videla, da eden od njih drži v rokah radijsko postajo. Dovolj je bil le pogled in ne preveč glasno izrečeno ime Som, da je pogovor stekel, kot sem želela. V prisotnih sem zagledala presenečene poglede,
nekateri so za menoj mrmrali ime Som, najbrž pa so ga vsi ponovili – vsaj v mislih. Som, ja čudno, zdi se, kot da je bil še včeraj pred hangarjem, z rokami mastnimi od olja in s kakšnim dovtipom na ustih. »Pa kaj, me boste samo gledali, ali mi bo kdo o njem kaj povedal?« vprašam. Nekakšen nemir in začudenje poskrbita, da se je oglasil Vojc, ki je bil Somov mentor pri izpitu za letalskega mehanika. »Prvič sem ga videl, ko je priletel z zmajem, v umazanih kavbojkah, z dolgimi lasmi in v coklah. Bila sva prijatelja in marsikatero sva razdrla,« je prekinil tišino in priklical v spomin dobrodušnega letalskega Bedanca. Zanimiva zgodba s prehodom za pešce je že skoraj pozabljena, čeprav se je dogajala natančno opoldne, na prehodu v novo tisočletje, ko sta šla Som in Vojc na dva »dečka« žlahtne kapljice in spotoma opravila še družbeno koristno delo. »Kupila sva belo barvo in vsem Leščanom v veselje naredila nekaj belih črt, tam kjer naj bi bil nov prehod za pešce. Ljudje v modrih uniformah se s tem niso strinjali, komunalni delavci so črte razbarvali, ko pa naju je zasliševala policija, je še inšpektor ugotovil, da je tam prehod nujno potreben in uradno so ga namalali tisti, ki so bili najbolj proti. Veselil se je predvsem Mark, ki je tam vselej prečkal cesto. Ne vem, če mu s tem nismo vzeli nekaj veselja, saj je prepovedano zmeraj slajše,« je povedal Vojc.
Pri raziskovanju Somovih nekdanjih poti in dejanj sem se oprijela kar Vojca. Odpeljal me je tudi do Šape in pri njem smo dolgo govorili o Somu. Ker se vsega ne sme napisati – samo toliko: s Šapo sta bila letalska nostalgika, saj se sicer ne bi lotila izdelave
starodobnika francoskega porekla, ki ni imel krilc za nagib, ampak samo krmilno palico, ki je delovala na višino (gor in dol) in pedale za smerno krmilo. Glavni preizkuševalec je bil Janez Pintar, nekoč prometni pilot na DC-9, sicer pa odličen jadralec in eden
najboljših akrobatskih pilotov. Ko je nebeško uš prvič pognal v zrak ni in ni hotela v višino, potem pa je nenadoma skočila v zrak, kot bi jo pičil. Skoraj navpično navzgor. Če Janez ne bi imel akrobatskih izkušenj, bi
se uš razmazala na tleh že takrat, a jo je le pripeljal na tla v enem kosu. »Marija …« so takrat nekateri vzdihovali, letalo brez krilc …
Še kakšno dogodivščino bi mi lahko povedal Edo, ampak tega letečega gospoda ni bilo mogoče najti. Iskala sem ga v English pubu, tam naj bi bil zgodaj zjutraj, pa sem morala tja še dvakrat, a gospod ni imel časa. Dobila pa sem njegovo telefonsko številko in srečanje je na letališču zopet organiziral Vojc. »Res se je moja letalska pot začela, ko sem spoznal Soma. V njegovi družbi sem se počutil dobro in to tudi izkoristil. Od njega sem se veliko naučil. Če sva se peljala z avtom kam dlje, mi je med potjo recitiral o matematiki, od sklepnih računih, o navigaciji in o vremenu, temperaturah, kako se preračunava iz ene v drugo fizikalno enoto. Ko sem to obvladal, sva po gostilnah lahko merila »kelnarce«. Zame je bil matematični genij, pa tudi križanko je rešil tako, kot bi že vse vedel na pamet,« je povedal Edo in še dodal: »Še danes jadram in letim v Šentvidu pri Stični, pa vendar so mi tudi Lesce všeč,« je dejal, a med vrsticami sem čutila, da mu je žal, ker Soma tu ni več in ga zato tudi Lesce ne vlečejo več tako, kot nekoč.
Priznam, premalo vem o Somu, da bi lahko še vlekla njegovo zgodbo, ki je bolj zanimiva, kot si kdo misli. Že ko pogledam fotografijo, v kateri sta s Silvom Orožimom – Sivcem, za krmili letala AN-2, s katerim se je ponesrečil, mi je jasno, da je nenapisanih zgodb še veliko. Nihče najbrž ne ve, kje je Som, srčni pilot, poznavalec letalskih motorjev, letalski učitelj in eden od začetnikov zmajarstva, dobil svoj vzdevek. Preprosto in brez pravega vzroka. Nanj se je prilepil že v osnovni šoli, ko ga je tako poklical sošolec. Najbrž ga je njegova postava spomnila na brkatega soma v podvodnem živalskem svetu. Tako Som kot Bedanec v uvodu članka, v spomin na Viktorja Bečana, pomenita isto. Pripovedujeta, da je bil nekaj posebnega. Pot do sv. Jurija, ki sva jo s sinom prehodila mnogokrat, vodi mimo hiše z delavnico, kjer je ustvarjal Som. Večkrat sva ga vprašala, kaj meri, brusi, sestavlja, pa pravega odgovora ni bilo, vendar sva mu lahko zmeraj pomagala. Z navidezno robatim a zelo prijaznim glasom je vedno našel pravo besedo: »Dej, tamala, tamle prim,« in nikoli nisem razumela njegovih občutkov in strasti do letenja. Zdaj to vem, čeprav takrat nisem dojela, kaj in zakaj v svoji delavnici nekaj sestavlja za letenje. Ko se je staro in mlado oziralo v nebo nad Tržičem, in je nekdo letel, ropotal in mahal s krili zmaja, je bil to on.
Zmajar Maks, Somov prijatelj iz najstniških let, nikoli ne bo pozabil Rome, lokala v Bistrici pri Tržiču, kjer sta po nekaj vrčkih piva opazovala ženske postave in ugotovila, da se za naslov najlepše, s svojimi oblinami lahko potegujeta tudi onadva. Uspelo jima je, saj je Som postal Miss Rome, Maks pa prva spremljevalka. Z zmajarstvom se je začela pot človeka, ki je nekoč dejal: »Vsako letalno napravo, tudi metlo, moraš spoštovati.« Tako zažagan za letenje, kot je bil Som, ni bil nihče. Nekoč je odpotoval na tekmovanje v Avstralijo,
tam je tudi nekaj časa živel in sodeloval z Billom Moyesom, pionirjem zmajarstva. Po očetovih stopinjah hodita tudi sinova. Vik je poklicni pilot, trenutno dela na Češkem, Matej – pa je padalec in je tudi svetovni prvak v paraskiju. Sinova sta v otroštvu vse proste ure preživljala na letališču.
Za Somovo življenje je bil odločilen stik s Silvom Orožimom, ki je imel letalsko šolo Sokolje gnezdo, v kateri je začel leteti, najprej ultralahko letalo, kmalu je nadaljeval z jadralnimi letali. To je bilo tudi njegov konjiček, še posebno, ko se je naveličal dela z letalskimi motorji. Kmalu je imel v žepu pilotsko dovoljenje za turistične prevoze potnikov okoli letališča v Lescah. Rad je bil na otoku Unije, tja so se pogosto selila letala iz Sokoljega gnezda. To je bilo njegovo morje, dopust pa – vsak dan … Torej, za vse zvezde, oblake, mavrice, meglice pod žgočim Soncem ali hladom Lune, ki si jih preletel, ljudi, ki si jih poznal, ti poklanjam delček spomina s črnimi črvički v belih vrsticah slovenske jadralske spletne strani Opensoaring … Tudi zato, ker nevihti nad Trbovljami nisi ubežal … Mojca Zupan, tamala sestrična
|
Zgodbe 2014
Novoletna zgodba v treh dejanjih
|
|
Ostale povezave
