|
Nekaj je zagotovo, Janko Leskošek je prvič sedel v jadralno letalo pred šestdesetimi leti. Štiri minute dolg let na gumo z vrabcem je opravil 7. julija 1949 v Celju, ko je bil star dvajset let. Kmalu se je iz Celja preselil v Ljubljano, ker se je zaposlil v kamniškem Stolu. Letos 7. septembra pa je dopolnil osmi križ. Najbrž ga poznajo le še redki jadralci, ker ni nikoli tekmoval in ker se nikoli ni rinil v ospredje. V Celju je bil premalo časa, da bi si to lahko privoščil, a dovolj dolgo, da lahko reče, da je bil Maks Arbeiter njegov najljubši upravnik. Z njegovim blagoslovom je spoznal Vršac, Meko jugoslovanskega jadralnega letenja. V Ljubljani pa je bil dovolj dolgo, da je spoznal množico upravnikov, med katerimi je večino zelo cenil, o enem samem pa se še danes noče niti pogovarjati. Janko, ki mu je jadralno dovoljenje veljalo do nedavna, in je sedel za krmili dvajsetih različnih jadralnih letal, je v svoj šport še zmeraj zaljubljen. Nikoli ni tekmoval, a zato ni njegova ljubezen do jadralnega letenja nič manjša. To izkazuje tudi z jadralnim letalom na zlati verižici. Naredil mu ga je Tinček Šrot, celjski zlatar in telovadec - olimpijec. Očitno so mu zlati okraski kar všeč. V Vršcu je srečal skupino nemških jadralcev, ki so kmalu po vojni prišli jadrat, pač zato, ker nekaj let po svetovni moriji niso smeli imeti motornih letal, pa čeprav samo za vleko. Leteli so pod nadzorom učitelja Puhlina. Eden od Nemcev je nosil mogočen zlat prstan, na velikem črnem kamnu pa je imel značilno jadralsko silhueto treh ptičev in pod njimi še črko D, kot Deutschland. Bil mu je všeč in umislil si je enakega, spodaj pod ptiči pa je postavil YU. Po osamosvojitvi Slovenije pa je oznako nekdanje države spraskal s podlage. Prstana ni nikoli nosil, v skrinji z dragocenostmi dela družbo spominskima zlatniku in srebrniku Edvarda Rusjana, ki ga je nedavno izdala država Slovenija.
V njegovem bivališču v Duplici pri Kamniku je marsikaj prežeto z letalstvom. Vrtna lopa poleg hiše je povsem v znamenju jadralstva. Na Jankovo jadralsko zapriseženost pomislimo najprej ob pogledu na velik reklamni plakat DG-ja, ki so ga Elanovci nerodno postavili nad Julijce. Na steni je okvirjenih nekaj starih in nekaj novejših fotografij, nad vrati, da je skoraj ne opaziš, pa je vpeta lesen vijak aera-2, ki bi najbrž spadal v slovenski letalski muzej, če ga bomo kdaj imeli. V majhni dnevni sobi je ena stena posvečena letalstvu, tam lahko najdeš kovinski relief spitfireja, ki ga je prinesel iz Hendona, pa množico manjših fotografij v večjem okviru, na vrhu je obešena njegova mladostna podoba v značilnem usnjenem letalskem jopiču, s prilegajočo se usnjeno kapo in z letalskimi očali. O tej fotografiji pove zabavno: »Kolega je nekje staknil pravi letalski jopič, kapo in brile, samo za fotografiranje. Seveda sem se pri fotografu tudi sam postavil pred kamero.« Med dragocenimi spomini, ki jih ni mogoče videti, ima svoje mesto celo Boris Borišek. Pred odhodom na svetovno prvenstvo na Švedsko je treniral v Novem Sadu, Janko pa je bil takrat prav tam pri vojakih. Rabil je pomočnika in ker so iskali nekoga, ki je že videl jadralno letalo, sem se javil. Borišek je letel z orlom, spominja se ga kot prijaznega majhnega možakarja: »Nanj me vselej spomni duhovnik Miha Lavrinec, sicer jadralni in motorni pilot iz Lesc. Boriškov trening je trajal samo nekaj dni, tako da kaj posebnega o njem niti ne morem povedati.«
Med pozitivne osebnosti v njegovem letalskem življenju spada tudi Venceslav Jeras, ki je bil takrat predsednik AK Celje in direktor nekega gradbenega podjetja: »Za novi hangar je priskrbel opeko in cement in pač vse, kar so fantje rabili. Poudariti moram, da je bil hangar v Celju, ki je bil narejen pretežno s prostovoljnim delom članov, velika pridobitev za klub. Pred tem smo imeli majhno šupo, še vrabca smo težko spravili pod streho, morali smo ga obrniti postrani,« se spominja. Prijetnih spominov iz Celja je veliko, pravi, da nikoli ni prebolel celjskega letališča in da je celjski travnik zanj še danes najlepše letališče. Zdaj, ko ne leti več - jadralno dovoljenje se mu je izteklo junija 2007 -, še včasih sede na teraso Pristavčeve restavracije v Lescah, včasih se zmeni s kakšnim jadralcem in opravi z blanikom kratko jadranje. Nekdanja dogajanja na letališču dojema danes z veliko prizanesljivostjo. Ker je prihajal jadrat v Ljubljano že kot gospod v resnih letih, se je soočal z mladeniči, ki ga niso kaj prida poznali in morda so menili, da nikoli ni bil mlad, ker se svet navadno začne vrteti z vsakim mladeničem na novo. A očitno ga to ni ga motilo, dolgo je vztrajal v tej vlogi, saj je prihajal letet, ne pa udejanjat kakšne drugačne potrebe, tako kot je to počel fantomski upravnik z rdečim BMW ... Od nekje je potegnil zelen obledel karnet na katerem piše, da je bil v Vršcu, da je tam letel jastreba, da je opravil tečaj letenja v zapregi ter da je s čavko visel nad pobočjem Kule 5 ur in 40 minut in s tem izpolnil pogoj za srebrni C: »Ta dokument mi veliko pomeni. Zanj se moram zahvaliti Pavletu Magistru. Tisti upravnik z rdečim BMW ga vrgel v smeti, tam pa ga je po naključju našel Pavel. Tako se je najbrž izgubilo veliko dokumentov o dejavnosti v AK Ljubljana.«
Janko je zadnji pogoj za srebrni C naredil pet let po tečaju v Vršcu. Leta 1959 je dobil v AK Ljubljana vajo, opravil pa je let do Celja. Tega jadranja se spominja še zelo živo: »Pri Žalcu sem se znašel nizko nad pokopališčem, na višini kakšnih 250 m, prav med pogrebom. Na srečo sem ujel dviganje in se znova povzpel pod oblake. Bil sem vesel, da sem se rešil grožnje z zunaj letališkim pristankom, znova je bil zame lep dan in zdelo se mi je, da sem zrel še za kaj več, tako da sem nadaljeval proti Mariboru. Nad Konjicami sem že slutil nevihto in obrnil sem se nazaj proti Celju. Z mojim velikim ciljem v Mariboru ni bilo nič.«
|
Zgodbe 2014
Aeroklub Srebrna krila Idrija, 1976–2009 Janko Leskošek – še zmeraj rad sede v blanika Viktor Bančič – eden od mnogih iz Libisa Franc Peperko Vinko Kabaj Lilienthalov usodni padec leta 1896 Zvone Žugelj |
|
Ostale povezave
