aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Zvonko Žugelj
Pilot kavke
(N. Slana, Opensoaring)

Zvone je pasel krave blizu vojaškega letalskega poligona, južno od Metlike. Potepanje v bližini je bilo za mulce nekaj posebnega. Letala so grmela tik nad zemljo, peli so mitraljezi in padale bombe, kamnite piramide na tleh pa so frčale v zrak. »Užival sem v nizkih letih in vse bolj sem občudoval pilote. Čeprav nisem znal sestaviti poti od pastirja do pilota, se je želja po letenju zasidrala globoko v meni. Nič je ni moglo odgnati. Kako čudno, tistega dne, ko se je pred mojim začudenim pogledom razbil eden izmed teh fantov, sem se odločil – pilot bom! Premajhen sem bil, da bi dojel nekoga izmed letalcev, ki je dejal: »Vidiš, danes smo, jutri nas ni več.«

Po osnovni šoli je Zvoneta pot zanesla v Maribor, na kovinarsko šolo in v aeroklub. V tretjem letniku je bil že skoraj veteran. Ko je bilo treba nabirati letalske izkušnje s 4-minutnimi leti, si bil že velik gospod, ko je bil v letalski knjižici seštevek osemindvajsetih ur letenja in pri učiteljih pridobljena pravica do samostojnega jadranja ob severnem vetru na pobočju Pohorja. 

Seveda, za začetek s kavko, češ da je to šolsko letalo za začetnike. Kavka je bila trpežna, prenesla je najbolj nemogoče pristanke. Njena kratka krila niso dopuščala daljših letov, še kratki so bili tvegani. Kadar so jadrali na pobočju, so morali  paziti, da se niso spustili prenizko. Mariborsko letališče je bilo oddaljeno od severnega pobočja Pohorja skoraj petnajst kilometrov. S kavko si nisi upal niti pomisliti na kakšno neumnost. A kako leteti brez neumnosti? Če ni pihal res močan severnik, je bilo težko nadomestiti vsak meter izgubljene višine. Navadno so bili v zraku tudi starejši jadralci z boljšimi letali, denimo, z vitko vajo. Bila je nekaj povsem drugega kot kavka.

Vihrava dekleta
Tistega dne je pihal sever, Zvonka pa so kot drugega  jadralca potegnili nad Pohorje. Prva ura po odklopu nad Železničarskim domom je minila mirno. Kmalu pa se je začelo dogajati. Jože, ki je letel z vajo, je na razglednem stolpu opazil skupino deklet.
»Z varne višine  sem opazoval Jožetove vragolije. Švigal je tik mimo železne konstrukcije, enkrat, dvakrat, desetkrat. Mahal jim je in tudi dekleta so bila očitno navdušena, sploh se niso naveličala slediti letalu, ki se je zaganjalo proti stolpu. Zavidal sem prijatelju, kaj vse je zmogel s svojim letalom. Mislil sem si, da bi bilo lepo sodelovati v tej predstavi. Zakaj tudi sam ne bi bil deležen prijetnih dekliških  pogledov? Ne, take priložnosti nisem smel zavreči,« si je mislil Zvone, se približal stolpu, junaško nagnil kavko na krilo in jo usmeril  naravnost proti dekletom. Mimo malega varovalnega vetrobrana je zrak močneje zašelestel, jeklenice so zapele z višjimi toni. Letalo je bilo vse hitrejše in vse nižje.

»Preletel sem stolp in vihrava dekleta. Najraje bi katero pobožal. Kako veličasten občutek je, ko ima pilot gledalke. Vsa ta lepota je trajala en sam trenutek. Letalo sem želel usmeriti nazaj na severno pobočje, a kakšno presenečenje. Tik nad smrekami ni bilo več poti nazaj. Ko sem kavko usmeril proti vetru, je izgubila poskočnost. Trenutek streznitve je bil grozen. Splahnela je vsa radost, želodec je preplavilo nelagodje, misel pa jasno spoznanje, da sem položaj zavozil. Znašel sem se v vlogi, na katero sploh nisem bil pripravljen,« se je spominjal pilot, »niti tega ne vem, kdaj sem posekal tri vrhove smrek. Obupno je zaropotalo. Krmilno palico sem vlekel nase, da bi dvignil nos in zmanjšal hitrost. Zaril sem se v vrh smreke in se, po lomastenju med vejami, zaustavil. Igličasto zelenje mi je sililo med oči. Nisem verjel občutkom. Obstal sem v zraku, ničesar nisem videl. Kavka se je naslonila na bližnje smreke. Ni kazalo, da se bo prekucnila in padla na tla. To spoznanje me je za trenutek pomirilo, a zbal sem se, da bo kmalu konec nenavadnega ravnotežja. Previdno sem se odvezal, se med vejami nekako prikopal do debla in kar s padalom na hrbtu, še ves drgetajoč, med vejami sestopil na trdna tla.«
Ko je Jože v vaji zagledal prijatelja v smrekah, je odletel na letališče po pomoč. Preveč prestrašen je bil, da bi ugotavljal, kako je s pilotom. In še slabo vest je imel, saj je mlademu jadralcu pokazal, kako se je treba zabavati.

Nesreča ne pride nikoli sama
Zvone nadaljuje svojo pripoved: »Sedel sem med smrekami in razmišljal, kaj lahko naredim v tem neumnem položaju. Kot bi padla z nekega drugega sveta, so pritekla dekleta, tiste frajle s stolpa. Hihitale so se in neumno spraševale: »A kar na drevesu si pristal?«
Molčal sem kot grob.
»Ti lahko kako pomagamo? Si si zobe polomil? Povej že kaj,« so nadaljevale s pripombami. Izginile so, jaz pa sem si oddahnil. Čez čas se mi je zdelo, da bi moral iti za njimi, a je bilo prepozno. Bil sem tako zmeden, da se sploh nisem spomnil, v katero smer so odšle. Po občutku sem se napotil za njimi in čez čas sem si moral priznati, da sem se med smrekami in globačami izgubil.«
Kaj narediti?
»Splezal sem na dokaj visoko smreko, da bi se razgledal. Že bolj proti vrhu pa mi je, kot v risanki, s suhima vejama v vsaki roki zmanjkalo opore pod stopali in zgrmel sem na tla. Nastopila je praznina, nato pa bolečine. Kje sploh sem, kaj delam, koliko časa je že minilo? Po krajši nezavesti se nisem mogel spomniti, zakaj me vse tako neznanko boli, zakaj sem popraskan po prsih in po obrazu. S težavo sem se odvlekel naprej, na srečo v pravo smer. Sledil sem zvoku avtomobilskih motorjev in prišel do ceste. Skočil sem naravnost  pred reševalni avto.«

Usoda je lovec
Zgodbo s kavko na smrekah so dokončali gasilci. Letalo so razstavili in ga skoraj nepoškodovanega s pomočjo lestev sneli, upravnik je pilotu naložil kazen: »Mesec dni prepovedi letenja.«  Zvonko Žugelj ni nehal leteti. Kako bi mogel, saj je šele postal zvezda, vsi so govorili o njegovem podvigu, celo v časopisu so pisali. Kasneje je naredil izpit za motornega pilota, opravil je vrsto skokov s padalom, nato pa je prišla na vrsto vojaška suknja.

A srečanj z usodo za Zvoneta še ni bilo konec. V desantni padalski enoti, v akciji nad Rumo in ovešen z vojaško opremo, je z višine kakšnih 400 m skočil med zadnjimi: »Ko bi že moral začutiti odpiranje padala s pomožno vrvico, ni bilo ne značilnega sunka in ne poka ob odpiranju kupole. Pogledal sem kvišku. Kupola je bila zamotana v dolgo klobaso, vrtinčila se je z naraščajočo hitrostjo. Vedel sem, da nimam možnosti, da bi preživel padec. Pod seboj sem zagledal svojega predhodnika iz letala. Padel sem na rob njegove kupole, zgrabil za vrvice njegovega padala in po njih zdrsel  k presenečenemu prijatelju. Ja, bil je najboljši prijatelj. Pred pristankom sva odvrgla puški in še nekaj druge opreme ter srečno pristala … Z Josipom Kozjekom, svojim rešiteljem, sva bila do konca vojaščine kot brata.«

Usoda bi Zvoneta skoraj ujela v službenem avtomobilu. Zdrsnil je na luži, zapeljal s ceste in treščil v drevo. Avto se je prelomil, sam pa je še dolgo zdravil hude poškodbe glave. 

na vrh strani