MSPJL (JWGC) v Narromine je daleč
(OPENSOARING, 4. decembra 2015, besedilo Niko Slana, uredil Milan Korbar, fotografije 9. FAI JWGC 2015, video 9. FAI JWGC 2015)
Prav te dni, ko se v Namibiji in Južni Afriki viša jadralna temperatura, se v jadralskem središču Narromine v Avstraliji odvija IX. mladinsko svetovno prvenstvo v jadralnem letenju. Od evropskih držav sodelujejo jadralci iz Madžarske, Velike Britanije, Poljske, Nemčije, Nizozemske, Francije, Italije, Litve, Češke, Danske, Švedske, Švice in Norveške. Po pričakovanju slovenskih jadralcev ni poleg in zato najbrž skoraj nikogar od slovenskih jadralcev tekmovanje ne zanima kaj prida. Sklep bi lahko bil, da so vse naštete evropske države v jadralnem letenju po kakovosti pred Slovenijo ali pa so samo bolje organizirane.
Če bi s povečevalnim steklom iskali med naštetimi državo, s katero bi se Slovenija lahko primerjala v jadralnem letenju, je ne bi našli. No, imamo izvrsten izgovor, da je svetovno mladinsko prvenstvo pač predaleč ali pa, da tudi Avstrija, Španija, Portugalska, Grčija, Hrvaška, Srbija, Romunija, Belgija, Bolgarija in kar je še takšnih, v Avstraliji nimajo svojih tekmovalcev. V redu, ugovor sprejmemo. Toda ali imamo sploh kakšno možnost, da se bo v prihodnjih desetih letih kakšen obetaven slovenskih jadralec udeležil svetovnega mladinskega prvenstva zunaj EU?
Ker naše jadralno letenje obvladuje hedonistično-rekreativni model ukvarjanja s tem športom in v katerem lahko na prste obeh rok samo pogojno naštejemo resne tekmovalce, ki jih zanima športni dosežek, težko pričakujemo, da se bo našel še kakšen mlad tekmovalec, ki bi imel ambicijo, da bi se tekmovanja vendarle udeležil – pa ne kot nadomestek za maturantski izlet -, pač pa z željo, da bi se preizkusil kot tekmovalec. Že, že, boste dejali, ki ste tudi prek ustreznega poslovnega okvira povezani s tem športom, in našteli boste nekaj mladih jadralcev, ki bi lahko nastopili v Narromine. Seveda, ampak, kako pa bi jim zagotovili denar za potovanje, najem letala, bivanje, pomočnika itd? Hedonistično-rekreativni model slovenskega jadralnega letenja takega razdajanja za nekoga tretjega, takšne izrazite empatije, ne predvideva. Letalska zveza Slovenije ne zmore na svoji spletni strani niti sproti objavljati dosežkov z državnega prvenstva, kaj šele, denimo, iz zimske afriške sezone kaj zabeležiti o rekordnih letih Boštjana Pristavca. Za LZS je vse to španska vas. Na straneh poljske nacionalne zveze smo lahko že kakšno leto pred začetkom mladinskega svetovnega prvenstva spremljali akcijo, katere namen je bil zagotoviti denar za mlado reprezentanco in njen nastop v Avstraliji. Tu Poljska ni bila osamljena.
Morda bi lahko kaj v tej smeri naredili naši reprezentanti, a takšna pričakovanja bi bila iluzorna. Za naše tekmovalce z mednarodnih tekmovanj je tudi takšen položaj, kakršen je, v redu, saj fantom nacionalna zveza vendarle financira ščepec tega, kar za tekmovanje potrebujejo. Kritika LZS torej odpade, pač po načelu, naj vsak poskrbi najprej zase in tako bo vsem OK. Zakaj neki bi kritizirali organizacijo, ki nekaj malega tekmovalcem vendarle daje. Morebitni mladinci, ki bi nastopili na JWGC, bi to vsoto samo oskubili.
Na tej točki se srečamo s funkcijo predsednika jadralne komisije, ki naj bi bil bolj prodoren in naj bi, seveda v prihodnjih letih, kajti za nazaj ni mogoče narediti ničesar, vendarle kaj naredil tudi za mlade jadralce. Predsednik JK pa, kolikor poznamo to vlogo v okviru LZS, ni instanca, ki bi ji bilo namenjeno, da skrbi za nekoga tretjega. Tako pridemo do legendarnega Mirana Ferlana, ki je bil zadnji, ki si je kot menedžer reprezentance prizadeval pridobiti nekaj denarja za nastope jadralcev, hkrati pa se je sam, kot poklicni vremenoslovec med piloti dobro počutil in je tako združeval svoje poklicne ambicije z ljubiteljskim delom, ki mu je dajalo prav tako dovolj zadovoljstva. To je bilo še v časih, ko smo poznali družbeno korist. Danes je ne poznamo več, a je škoda, kajti podjetij, ki se ukvarjajo z letalstvom, je več kot nekoč in rečemo lahko, da bi Miran Ferlan danes iz njih izcedil tudi nekaj evrov, da bi lahko imeli nekoga v Avstraliji. A Mirana ni več, empatije tudi ne, zato pa je hedonistično-rekreativni vzgib toliko močnejši.
Na FB sem naletel na kratek sestavek o Jamesu Nugentu, mladem avstralskem jadralskem upu, ki naj bi bil najmlajši pilot, ki je kdajkoli nastopil na svetovnem prvenstvu. Njegov trener ali pa športni svetovalec John Buchanan, je avstralskim udeležencem prepovedal skupinsko letenje. »Za to je bilo dovolj časa na pripravah ...« Lepa reč, bi dejal Ferenc Peperko, to prvenstvo iz tega stališča tako ali tako ne bi bilo za slovenske jadralce, saj se na državnem prvenstvu pretežno leti z avtobusno vstopnico.« Nasvet avstralskega učitelja tekmovalnega letenja je najbrž nekaj, kar v Sloveniji ne razumemo. Imamo pa nekaj jadralcev, ki na tekmovanjih nikoli niso leteli nekomu v rep in bi lahko bili mladim za zgled. No, znova se izmotavamo … P.S. Za stališča v zgornjem sestavku, ki ne pripomorejo k promociji jadralnega letenja, se opravičujem vsem, ki se trudijo v nasprotni smeri. Seveda jih naprošam, da tehtne pripombe in svoje poglede postavijo na ogled. Z veseljem jih bomo objavili.
Ostale povezave
