|
V svojem prostem tednu, ki ga preživim v Sloveniji, z Nikom pogosto pijeva čaj, se pogovarjava o ženskah, motorjih in športnih avtomobilih, in seveda o letenju, letalih in pilotih. Na eni od zadnjih čajank sva odkrila temo domače hiše, ki je postala grob mnogim pilotom v Sloveniji in tudi v svetu. Zgodbe o tragičnih letih čez domače hiše poslušam že 36 let, kolikor časa se že ukvarjam z letenjem. Nesreče so se dogajale vojaškim pilotom v nekdanji Jugi, v slovenski vojski in verjetno v vseh aeroklubih po Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Na enem izmed letov sva to temo obdelala tudi z nizozemskim kolegom J. P. Kahlmannom, nekdanjim vojaškim pilotom (F5, F16), nekoč komandantom Vilefrance v Italiji, kjer so vzletala Natova letala na svojih bojnih letih nad Bosno med vojno v nekdanji domovini. Tudi na Nizozemskem je domača hiša ali hiša najdražje postala grob mnogim vojaškim pilotom. J.P. je v svoji enoti uvedel posebnost, letanje čez streho domače hiše v dvosedu, skupaj z vodjo eskadrilje. Enako posebnost je vpeljal še za zadnji let v vojaški službi na letalu F 16, ker je bilo nesreč na zadnjem letu neverjetno visoko.
Ne vem, v čem je ta usodna privlačnost letenja nizko nad tlemi, pogosto nad ovirami. Tega ne razumem. Nikoli se nisem prišteval med strokovnjake za varnost letenja, a ker to nalogo med poklicnimi piloti pogosto opravljajo piloti z dvomljivimi referencami, pa bi vendar rad, če bi se podobna navada zasidrala tudi v slovenskih aeroklubih. Naj si vsi mladi piloti ogledajo domačo hišo iz zraka skupaj z učiteljem ali upravnikom in naj se zvečer vrata hangarja zapro z nasmehom na obrazu.
|
Karel Čeč A. Kolar in T. Štupnik
|
|
