aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

V Postojni o Blokah
(OPENSOARING, 7. decembra 2016, Niko Slana)

Šesti december je bil pravljični dan in kdor je nastavil, je lahko upal. V Bitterwasserju je Pristavec z EB28 potegnil 1253 km, v Postojni pa je bloška Martina Hribar povabila jadralce, ki jim je blizu jadralska zgodovina z Blok, da bi razmišljali o Zavodu Vrabec. Izrečenih je bilo veliko tehtnih misli povezanih z Letalsko zvezo Slovenije, županom Blok, ravnateljico Osnovne šole v Novi vasi in še marsikaj, a vse povedano je odvisno od poslušalcev. Polna učilnica AK Postojna je bila dobro znamenje.


Ivan Kralj - King

Ivan Kralj - King

Med tistimi, ki so prišli, da bi se v letalskem okolju spomnili nekdanjih Blok, je bila tudi ljubljansko-celjska ekipa v kateri so bili Dušan Ferlež - Tamango, Ivan Kralj-King (1927) in Miro (Sine) Mejavšek, sin enega od ustanoviteljev AK Celje. Vožnja od Ljubljane do Postojne je bila polna spominov na začetke dveh izvrstnih pilotov (Tamango, King), ki pa, presenetljivo, tistih časov nista kovala v zvezde.

King, ki je prišel na Bloke leta 1947, je brez dlake na jeziku govoril o jadralskem življenju na Blokah. »Prav nič romantike ni bilo, za vsak vzlet na gumo smo garali, pogosto od jutra do večera in za napake so fantje dobili »nogo«, posebno za pristanke, ki so se končali z manjšo ali večjo poškodbo letala. To je bila najbolj kruta selekcija. Fantje, ki so prvič v življenju doživeli let, brez da bi jim kdor koli povedal kaj pomembnega za pilotiranje, so bili na najboljši poti, da letalo ob pristanku poškodujejo. Če si imel srečo, si se ob pristanku ustavil s celim letalom,« se je spominjal tistih časov 89-letni legendarni pilot AK Ljubljana, ki pa je vse življenje letel bolj ali manj ljubiteljsko. »Za vsak vzlet z vrabcem je bilo potrebnih deset jadralcev – po osem parov močnih rok na dveh gumijastih pletenicah, eden je bil štarter na repu letala, učitelj pa je držal ravnotežje na krilu in skušal še nekaj korakov spremljati izstreljeno jadralno letalo, ki je bilo pri nizkih hitrostih slabo upravljivo.«


Franc Schwentner, Vinko Doles in ostali

Letenje na Blokah je bila stvar preživetja. »Piloti so vedeli, kako deluje pilotska palica, v zraku pa je lahko samo za nekaj centimetrov napačen položaj pilotske palice pomenil katastrofo. Tega je bilo veliko. Učitelj nas je nenehno opozarjal, da je treba palico potisniti naprej, da bi ohranili hitrost, a pilot, ki so ga katapultirali na gumo, se je v zraku znašel sam in pogosto je podzavestno pritegnil palico nekoliko k sebi. Te reveže je učitelj brez milosti poslal domov. Tudi vremenske razmere niso bile kaj prida, včasih smo po več dni čakali, da je zapihal pravi veter. Ko danes razmišljam, kako smo se prehranjevali, se čudim, da smo zdržali ves dan na nogah. Pojedli smo vse, kar smo dobili v roke užitnega.«

Kako se je Ivan Kralj – King znašel na Blokah? Tako kot večino mladih ga je zanimalo letenje, saj je bilo nekaj novega in našel je pot do modelarske delavnice. Ampak, kako? King najbrž ni razlagal kolegom, da je z družino preživel beograjsko klavnico 6. aprila 1941, ko so nemške Štuke porušile mesto.

»Stanovali smo v tretjem nadstropju in ko so zatulile sirene, smo se zatekli v klet. Spominjam se, da smo zgodaj zjutraj tekli kar naravnost iz postelje v klet, mama je bila še v nočni halji. Po nekaj minutah je razneslo bombo v našem navideznem zaklonišču. Vse je bilo v dimu, mislili smo, da smo zakopani pod ruševinami. Ko se je dim razkadil, smo se zgrozili, pogled na bližnje, s katerimi smo skupaj delili klet, je bil grozen. Bomba je ubila dvajset sostanovalcev. Po čudežu smo ostali živi in celi,« je razložil vzrok za takojšnjo selitev v Sarajevo. »Izgubili smo vse, kar smo imeli, bili smo srečni, da smo preživeli.« V Sarajevu se je Ivan srečal z modelarsko delavnico.

King le še redko zaide na letališče. Podobo postojnskega hangarja si je ogledoval z zanimanjem. »Leta 1949, če se ne motim, sem prišel v Postojno na tabor za prelet za srebrni C, ki ga je pripravila slovenska letalska zveza. Nekaj dni smo čakali, da bi zapihal pravi veter, a ni bilo nič. Petdeset km dolg let sem opravil šele naslednjo leto v Vršcu,« se je spomnil in tudi tega, da nikoli ni letel na vitlo, pač pa je takoj preskočil na dvosedežnega Žerjava in letenje v zapregi.


Z leve: Ivan Kralj - King, Dušan Ferlež – Tamango in Zmago Jelinčič - Plemeniti

Dušan Ferlež – Tamango

Kingova pripoved je spodbudila tudi Tamanga. Z jadralnim letenjem se je prvič srečal leta 1954 na športnem letališču v Levcu pri Celju: »Ne bom pozabil, kako smo na roke vlekli jeklenico od vitla prek letališča kar na roke. Kasneje nam je bližnji kmet posodil konja.« Dušan, ki je kasneje naredil letalsko kariero v Adrii, se je spomnil tudi letenja z Žerjavom. »Če ne bi bilo Mileta Tovornika, ne bi nikoli postal pilot. Žerjav mi je vzbujal odpor, saj je bilo treba samo odpreti kabino in zasmrdelo je po neštetih presušenih želodčnih ostalinah. In tudi vezi sedežnega padala, ki smo ga uporabljali, so kazala, kaj se je dogajalo s piloti. Z Miletom sva nekoč izmenično letela in skupaj prepevala, da bi se izognila bruhanju. Šele pri letenju z njim sem prvič premagal slabost in to mi je dajalo upanje, da bom tudi sicer lahko letel.«


Ivan Kralj - King in Miro (Sine) Mejavšek si ogledujeta vrabca