Opensoaring.com

Karel Čeč, član ALC in partner v ekipi edinega slovenskega ASH 25 M, je velik ljubitelj letalstva in vsega, kar je z njim povezano. Kot kapitan na B 747 400 pri Martinair Holland se je seznanil s poklicnim kolegom Janom van Swindernom, letalskim inženirjem, ki je tudi kapitan na boeingu 737, ima licenco za letalskega mehanika, predvsem pa ljubi stara letala. V svojem nizozemskem klubu leti znamenitega De Havilland Tiger Moth (TM). Nedavno si je tako letalo omislil še v ZDA, saj na svojih poklicnih poteh čez lužo preživi veliko časa. Ko je lansko jesen sam opravil tehnični pregled, je moral dokumente TM žigosati na letališču na drugi strani dežele. Da mu ne bi bilo dolgčas, je na prvi sedež in h krmilom povabil slovenskega letalskega prijatelja.

»Ja, leteti veteransko letalo, ki so ga med prvo in drugo vojno uporabljali za učenje v mnogih državah, še posebno v Veliki Britaniji in Avstraliji, je bilo veliko doživetje. Nekaj posebnega je, ko občutiš veter, ko se lahko nagneš iz kabine in pogledaš navzdol. Čez Nizozemsko sva letela na višini 100 metrov,« je pripovedoval sicer navdušen jadralec in opisal, kako je treba pristajati z lepotcem, ki so jih v letih med 1931 in 1941 izdelali kar 8868. »Ker nima zakrilc, je treba letalo z bočnim drsenjem pripeljati skoraj do višine poravnave s tlemi,« pravi Karel.

Čeč je bil še posebno navdušen nad odnosom ljubiteljev do starih letal: »Jan se z velikim veseljem udeležuje gala srečanja lastnikov letal Tiger Moth v Veliki Britaniji. Gostitelj je lord, velik letalski navdušenec, ki ima poleg graščine travnato stezo. To je slovesen dogodek, na katerega lahko prideš samo v fraku. Ker v letalu ni prostora za prtljago, lastniki TM priletijo kar v fraku, prek katerega oblečejo letalski pajac. Nizozemski kolega zatrjuje, da imaš tam res občutek, da kot lastnik in ljubitelj TM nekaj pomeniš.«

Še danes leti po različnih koncih sveta 250 letal Tiger Moth. No, zgodba o letalskem srečanju v frakih je zanimiva tudi za slovenske jadralce. Letos so priznanja za državno prvenstvo v preletih podelili nekako tako, kot da bi bilo vsem nerodno, da je treba priznanje sprejeti javno, nagrajenci pa so se ob podeljevalcu zadržali morda kakšno sekundo, nič več. Da bi jim kdo dal v roke mikrofon in možnost za kratko razmišljanje, ni bilo misliti. Fotografi so imeli srečo, če so jih ujeli z medaljo … Morda bi se lahko tudi iz tega britanskega srečanja česa naučili, a o tem je nekaj zapisal že Miha Thaler.

Line, kot mu pravijo prijatelji, pa ne bi bil on, če ne bi med letošnjimi zimskimi počitnicami sedel v letalo tudi v Curchevellu, na nenavadnem alpskem letališču, kjer je naklonina glavnega dela steze kar 17 stopinj. Ko je med smučanjem opazoval letala, kako pristajajo v klanec, ga je zamikalo, da bi to stezo preizkusil tudi sam. Z Janijem Ovsenikom, prav tako jadralnim in motornim pilotom, sta se podala na letališče preizkusiti stezo. To, kar je občutil, je zanimivo tudi za jadralce: »Moram priznati, da si doslej nisem predstavljal, kako zahtevno je pristajanje v klanec. Če bi moral pristati sam, brez učitelja, mi zanesljivo ne bi uspelo. Zdaj vem, da z jadralnim letalom ne bom niti pomislil več, da bi bilo možno kaj takega. To je zadnje, česar bi se lotil. Če ostaneš pri takem pristanku cel, je to lahko samo sreča. Sicer pa morajo piloti, ki pristajajo na to samo 400 m dolgo stezo, opraviti poseben izpit. Da to res ni preprosto, se je izkazalo dan kasneje, ko je polomil kolesa pilot dvomotornega letala.«

Gasilska z Janom pred Tiger Mothom	Za krmilom veterana	Na 100 m prek Nizozemske
Ob znamenitih angleških clifih	Dobro vidna naklonina letališča v Courchevellu	Pogled na letališče za razmislek
Steza je dolga samo 400 m	Med nebom in zemljo	Japonci so dobri pivci – polno letalo beaujolais nouveau