aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

19. junija 2008

Čredno – v ravnino
(OPENSOARING, 19. junija, Boris Žorž)

Zjutraj je padla skupinska odločitev: že dolgo nismo obleteli slovenskega trikotnika, zato se spodobi napad. Start ni bil zgoden, časa je bilo dovolj. Andrej je celo taktiziral in z vzletom počakal, da bi bila hitrost večja. Sam sem se odpravil takoj, ko je bilo možno. Dviganja niso bila posebno dobra, zato je bila do Pohorja tudi hitrost le nekaj čez 70 km/h.

Pogled v ravnino je pokazal prazno nebo, vendar so se v daljavi videli oblaki. Če bi bil sam, bi se verjetno obrnil, tako pa me je ekipni duh podžgal, da sem se zapeljal v modrino. Scenarij je bil naslednji: tako kot že večkrat doslej bo potrebno preleteti do Mure, tam bi se moralo začelo vreme, s potjo proti domu pa se bomo ukvarjali, ko bo čas za to.

Andrej je v Prekmurju srečal Grego in Petra v ptujski petstotki. Skupaj so vrteli od 1,5 do 2 m/s. Dobro, vreme torej je. Sam takih dviganj nisem našel. Preizkusil sem več oblakov, a sem pod vsakim dobil največ pol metra. Jezen sem bil sam nase, ker očitno nisem imel pojma, tipal sem dviganja in potoval naprej, višine pa je bilo zmeraj manj. Prepričan sem bil, da pač ne uspem najti pravih dviganj. Za v Hodoš sem prenizko, zato sem se odločil, da se bom obrnil in odpeljal do treh zaporednih oblakov. Če ne bi bilo boljšega, bi pač vrtel tudi v polovički metra. A ostal sem povsem brez dviganja in kar nenadoma sem bil gost na murskosoboškem letališču.

V redu, sem si rekel, danes ne znam poiskati dviganj, naredil bom še en start, se bolj potrudil, ne bom se spuščal tako nizko. Pomembno je postalo samo še to, da bi priletel domov. V zraku sem poklical kolege. Ugotovil sem, da je bilo tisto dobro dviganje edino v tem dnevu. Tudi vsi drugi so imeli težave. Dobra novica je bila, da vseeno nisem tako zanič, kot sem mislil, slaba novica pa, da bom imel do doma težave.

Nad Muro je bil zadnji oblak. Pod njim smo z Nikom in Tonetom vrteli, do koder je možno – splezali smo na 1200 m QNH. Na tesno bi šlo do Ptuja. Med potjo zapeljem v šibko dviganje, poizkusim, vendar brez uspeha. Odpeljal sem se naprej, za menoj je Niko na istem mestu dobil dviganje, pridruži se mu še Tone. Odločim se, da se vrnem. Rezultat je bil sledeč: dviganja tudi zdaj ni bilo, višine do Ptuja pa ni več dovolj. Manj kot 10 km do letališča se še trudim v šibkih dviganjih, ampak iz vsega ni nič in pristal sem v Savcih. Izid: ravnina 2, jaz 0. Sledil je dvostopenjski transport na relaciji Savci-Ptuj-Lesce, ki je trajal sicer dlje kot po zraku, imel pa je druge prednosti.

Za nami je bil zanimiv dan, od ekipe, ki se je odpeljala v ravnino, je domov uspelo priti le Andreju Kolarju, vsi drugi smo bili posejani od Murske Sobote do Celja in Velenja. V Prekmurju sem narobe ocenil vreme, izbral sem napačno taktiko, zato sem moral pristati. V nadaljevanju pa je bila taktika v redu, izpeljava pa slaba, kar je spet pomenilo pristanek.

No ja, saj je že George Moffat rekel: »Če nekajkrat na leto ne pristaneš zunaj letališča, se ne trudiš dovolj …«

Letališče v Velenju – idila in prijazni jadralci vabijo

Komentar ptujskega Gregorja
Dan kasneje po e-pošti

PI: Zanimivo je bilo, ko ste včeraj v takem številu napadali vzhod, mi pa smo se matrali po podnu in vas poslušali po frekvenci.
ST: To je bila psihoza, brez podlage. Ko je prvi rekel, da gre na 500, smo vsi imeli nenadoma isti cilj, samo Thaler je obdržal svojo logiko in tudi njegova napoved za vreme, da ne bo tako dobro, kot so napovedali, je bila pravilna. Ko sem iz Pohorja pognal v ravnino, ni bilo več vrnitve. Vedel sem, da bo možnost za pristanek zunaj letališča zelo velika. V Hodošu sem že imel izbrano njivo, pa je po naključju potegnilo nad svinjsko farmo.
PI: Sem vam že mislil po postaji reči "Ej, pubeci, dirka bo komaj čez en mesec!«

na vrh strani