aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

Bitka za oslovo senco
(OPENSOARING, 11. avgusta 2015, pripravil Milan Korbar, viri: revija Krila, letnik 1981 številka 11, Wikipedija, AV AeroVironment Human Power, DonaldMonroe.com, video TED)

Solarni raziskovalec

Med brskanjem po reviji Krila iz leta 1981 sem naletel na članek inženirja Borisa Cijana z naslovom Solarni raziskovalec preletel Rokavski preliv. In kakšno zvezo ima članek z oslovo senco?
Verjetno se spomnite člankov iz dnevnega časopisja o sporu med Pipistrelom, Siemensom in Airbusom glede načrtovanega preleta Rokavskega preliva ali Kanala, kjer je vse skupaj za nos potegnil mladi Francoz Hughes Duval. Ker pa so viri iz leta 1981 enotni in ne verjamem, da nihče ni vedel za let, ki ga je z letalom »Solar Challenger« konstruktorja in inovatorja Paula MacCreadyja opravil pilot Steve Ptacek iz letališča Corneille-en-Verin pri Parizu do letalske baze RAF v Manstonu pri Doverju v Angliji. Let je trajal 5 ur in 23 minut s skupno dolžino 368 km.

Članek v reviji Krila številka 11, letnik 1981:


Solarni raziskovalec v Pontoisu

Solarni raziskovalec preletel Rokavski preliv

Čeprav se je v naših časopisih za Mac Creadyjevo letalo »Solar Challenger« res uveljavilo ime »Solarni raziskovalec«, želimo našim bralcem posredovati tudi dobesedni prevod, ki morda bolj poudarja smisel izvirnega imena. Solar pomeni v tehniki: tisti, ki ga poganja sončna energija, Challenger pa izzivalec, pozivalec, kljubovalec. Vsak si zdaj lahko sam sestavi najprimernejše ime, mi pa predlagamo »Izzivalec Sonca«. (Uredništvo KRIL)

»Solarni raziskovalec« je letalo, ki ga vleče vijak na elektromotor. Tega napaja z elektriko akumulator, ki ga polnijo solarne celice. To je popolnoma novo letalo, ki ga je razvil znani ameriški znanstvenik in jadralec - dr. Paul Mac Cready. To konstrukcijo je razvil na osnovi izkustev, pridobljenih na prej zgrajeni letalih »Gossamer Condor« in »Albatros«, ki so bili gnani s človeško močjo. Od »Gossamerja« se razlikuje samo v tem, da je novo letalo namenjeno samo za raziskovanje pogona s solarnimi celicami. Krilo je svobodno noseče, na njegovi gornji površini pa so nameščene solarne celice. Da bi bilo za pogon propelerja dovolj potrebne električne energije, ima letalo velike horizontalne repne površine, ki so nameščene blizu težišča letala. Tudi na teh je zgornja površina pokrita s solarnimi celicami. Tako znaša skupna površina solarnih celic 22,76 m2, ki pri navpičnem obsevanju proizvajajo 2676 W / električne energije.
Konstruktor je odstopil od prve zamisli, da bi bilo letalo v obliki race. Propeler je postavil pred trupom, ki ima obliko cevi, pod trupom pa je kabina za pilota, ki je slična tisti na »Condorju«. Za horizontalnimi repnimi površinami se nahajajo vertikalne repne površine. Po podatkih, ki jih je objavila francoska revija »AIR Cosmos« v štev. 869. z dne 18. julija t. l., je teža »Solar Challengerja« pri startu znašala 152,8 kp, od tega je na pilota odpadlo 54,4 kp, ostalih 86,4 kp pa na letalo.


Solarni raziskovalec, slikan 14. julija po 23 minutnem letu (Foto: AFP)

Vijak sta poganjala dva enaka elektromotorja, postavljena drug za drugim s premerom 67 mm in dolžino 165 mm. Motorja sta se vrtela s 7.000 obr./min in pri tem ustvarjala moč 4,5 kW. Preko reduktorja s prenosom 1:23 se je vijak obračal samo z 320 obr./min. Motorja z reduktorjem sta bila težka 6,8 kp.
Izrazita je visoka vrednost gostote obsevanje celic, ki znaša 117 W / 012. Računati moramo s tem, da so karakteristike solarnih celic ugodnejše pri nižjih temperaturah, torej na večjih višinah, kjer temperatura pada. V svojem znanstvenem delu »Some thoughst on the fessibility of solar powered plane« (OSTIV publication XV 1978) dr. Gedeon navaja, da sodobne solarne celice dosegajo stopnjo izkoristka med 0;13 in 0,18 odst., oziroma 160 do 220W/m2.
Z omenjenim letalom je 28 letni pilot Steve Ptaček 7. julija 1981 poletel s francoskega Cormeilles-en-Vexin blizu Pariza ob 11 uri in 28 minut, nadletel v smeri Boulogne-sur-Mer ob 14,40 uri mesto Le Treport, preletel ob 15,35 kap Griz-Nez, preletel Rokavski preliv in se ob 16 uri in 51 minut po francoskem času spustil v Manstonu (Kent) v oblasti Ramsgate in Canterburry. Skupna dolžina poleta znaša 368 km, trajal pa je 5 ur in 23 minut pri povprečni hitrosti 68 km/h. V prvi uri se je let odvijal na višini 1560 m, ob koncu poleta pa je dosežena višina znašala 3300 m.

Dr. inž. Boris Cijan


Mac Cready čestita pilotu po pristanku v Mansonu


| © 2003 TED | TED | Paul MacCready: Letenje na sončnih krilih |