aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

Nekaj asociacij z Aera 2015
(OPENSOARING, 19. Aprila 2015, besedilo Niko Slana, fotografije Niko Slana)

FES-a polna dvorana

Kaj lahko dojame obiskovalec Aera 2015 v sedmih urah, največjega letalskega sejma v Friedrichshafnu? Za dnevno karto je treba na eni od številnih blagajn odšteti 18 evrov, vstop pa registrirajo ob vhodu kar z elektronskimi čitalniki. Kasneje sem ugotovil, da so balkanski prijatelji iznašli zdravilo, ki se mu reče obvoz.



Značilnost asociacije je, da prihaja v zavest sama, brez da bi se trudil. Že prva me je odnesla v knjigarno »Felix« v Qulandiji v Kamniku. Knjigarna je postala sinonim za popolni kič, Walt Disney in Hollywood sta zgodovina. Barve brez okusa, vse se sveti, seks prefinjeno steguje svoje lovke na obiskovalca na vsakem koraku. Ampak, na koncu sem na neki polici našel knjigo, ki me je potegnila in sem jo odnesel s seboj. Podobno je bilo na letalski razstavi. Občutek na Aeru 2015 je bil podoben. Na koncu sem se za nekaj trenutkov ustavil in odpočil pri starih jadralnih letalih pod okriljem letalske šole in jadralnega muzeja Wasserkuppe. Toliko blišča še nisem videl ali pa sem ga doslej spregledal. Vse se je bleščalo in odsevalo neznansko naprezanje, da bi bilo opaženo. Še dekleti v ličnih uniformah neke letalske organizacije sta bili videti kot sijajni podobi iz znamenitega silikonskega muzeja »Madame Tussauds«, ali pa dekle prijaznega videza, ki je v samih spodnjih hlačkah reklamira izdelek, ki ga prodaja in ga je vozila s seboj. Ja, za dokaj drago vstopnico je treba obiskovalcu ponuditi nekaj več. Zato pa se pogled obiskovalca spočije ob starinskem avtomobilu, ki ga posadka nenehno gladi. In pravi mustang, bojno letalo iz II. SV, je srebrno, nikjer ne opazim oljnega madeža.



Med oblikovalske vrhove bi lahko prištel tudi letalo »one«, pozna se mu, da je imel pri njem prste italijanski oblikovalec. In tudi naš Boscarol je svetal in zloščen, za trenutek sem ga zagledal kot najbolj markantno osebo v skupini, ki je korakala tja nekam, najbrž na kavo, posmejal se je in spregovoril dve ali tri prijazne besede z našimi slovenskimi obiskovalci, ki smo se motali po njegovem velikanskem prizorišču. Ni kaj, Pipistrel je postal globalni igralec, in to v svetu tako neznansko velike konkurence, da se človeku zvrti v glavi in se vpraša, koliko jih bo preživelo do prihodnjega sejma 2016. Na koncu, ko nas je že skoraj podzavest izpljunila iz vse te lepote, ko so na straneh že odpirali vrata velikih dvoran in vlekli letala na zrak in proti vzletni stezi, smo se zaustavili pri nekem španskem UL letalu. Samodejno smo prijeli za eliso in jo zavrteli. Šele tedaj smo opazili, da to ni povsem navadno letalo. Stali smo pred hibridom med bencinskim in električnim motorjem, slednji del je bil, kot nam je pojasnil pripadajoči spremljevalec, izdelek našega Romana Sušnika. Bravo, kje vse in kdo vse pozna izdelke slovenske pameti.



»A veš, kdo je absolutni zmagovalec Aera 2015?« nas je vprašal Andrej Kolar, medtem ko je že naveličano pogledoval na uro in računal, koliko časa je še do konca sejma. »Luka Žnidaršič, sploh nima svoje reklamne točke, vendar je s svojim FES prisoten na mnogih mestih.« Ja, res se zdi, da so se izdelovalci jadralnih letal zbudili in spoznali, da je FES fantastična pogruntavščina.



Asociacije so še kar kapljale. Vsaj še dvoje letal je bilo nadvse podobnih Pipistrelovemu dvosedežnemu taurusu, neko letalo je bila skoraj kopija Duo sunseekerja, z značilnim štrlečim pogonom na repu. Morda se je že pred leti zdelo, da v letalstvu ni mogoče izumiti nič novega, a pri izhodnih vratih Aera 2015 smo dokončno vedeli, da poplave informacij ni mogoče prežvečiti, da več nihče ne ve, kdo koga kopira, predvsem pa je obiskovalec prepričan, da po zraku letijo nemogoče zadeve in ko te še prepričajo, da je neki ameriški buldog, hibrid med letalom z zvezdastim motorjem in žirokopterjem v svojih zametkih letel že leta 1935, ne veš kaj bi si mislil.



Spomnil sem se na Iva Šimenca, ki je pred kakšnimi tremi leti dejal, da bi bilo treba na jadralnem letalu narediti bliskavico, ki bi opozarjala druge udeležence pod oblakom na njegovo prisotnost. Zamisel so uresničili pri dvosedežnem DG 1001 WL. Nos letala okoli čeljusti, ki zagrabi jekleno rinko na koncu vrvi, obkroža velika bliskavica, ki jo lahko pilot sproži kadar želi ali pa se vključi v povezavi s flarmom. Zagotovo bo tudi ta pripomoček za varnost našel posnemovalce. Precej gneče je bilo ob simulatorjih za jadralna letala, a ti se bodo zagotovo še razvijali. Predlani, denimo, brezpilotnih letalnikov ni bilo veliko, tokrat so preplavili sejmišče. In še UL helikopterji. Na nekatere ne bi sedel, četudi bi mi plačali.



Najbrž je bilo novosti, ki jih z bežnim obiskom ni bilo mogoče zaznati, še veliko, saj se ob površnem pogledu sploh ni mogoče približati bistvu. Najbrž spadata sem tudi LX navigation in LX nav ter Naviter in notranja oprema De lux by Gagula. Skušali smo še ugotoviti, kje je nameščena slovita rezalna deska za pršut, ob kateri je stregel Darko, a nič takega nismo videli, tako da se je Karel Čeč, ki ga je rezalec povabil na degustacijo, kar dobro odločil, da ni šel poleg. Če sem pred dvema letoma še lahko občudoval prizadevnost mladih Črtovih sodelavcev, pa sem se tokrat mimo njegovih novosti sprehodil, ko je bil tam on sam. Podoben je bil položaj tudi na konkurenčni Erazmovi sceni, kjer sem od znanih obrazov ujel samo Uroša. Zagotovo se je vsem poznala utrujenost od večdnevnega naprezanja.



Kot iz kakšnega znanstvene fantastike se je pred nami, iz množice obiskovalcev, pokazal Edo Krišto, eden od šesterice akrobatskih pilotov HV, ki se je družno odpovedala uniformi in bo poslej svoje znanje in sposobnosti kazala za nekoga drugega. Zanimalo me je ali bo letos jadralni tabor v Livnem, na njegovem letališču. »Ne vem, preveč me vprašaš. Zdi se mi, da ga ne bo, ker bomo začeli z gradbenimi deli za novo asfaltirano vzletno stezo.«

Za konec pa letalo s hibridnim pogonom in znameniti izrek prosto po Ericu Claptonu: »Opensoaring je bil tukaj!«