aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

Mita Vuković
1948-2014
(OPENSOARING, 26. septembra 2014)

Mita Vuković

Mita je v letih, ko smo se slovenski jadralci navduševali nad jadralskimi tabori v Subotici, pojavil kot znanec za katerega se nam je zdelo, da ga poznamo že dolgo, da smo prijatelji že od zdavnaj. Kadarkoli je kdo od slovenskih jadralcev želel kakšno pojasnilo, kaj zvedeti o letenju ali o majhnih in skoraj neopaznih kmetijskih letališčih, posejanih po Vojvodini, pa do gostinskih lokalov v okolici Subotice, je dobil odgovor na vsa vprašanja. Bil je pravo nasprotje človeku, ki je živel na letališču in je skrbel za letalsko gorivo in smo ga poznali po reklu: »Danes sem že toliko delal, da to živ človek ne bi zdržal.«

Mita je bil njegov antipod, saj mu ni bilo prav nič težko, pa tudi družil se je rad z jadralci, ki so prihajali na njegovo letališče – predvsem iz Srbije in Slovenije. Zastonj smo imeli prostor za tabor v akacijevem gozdiču poleg hangarja, za spanje nam je odstopil sicer že razpadajoče poslopje, v katerem je bilo nekaj sob z železnimi vojaškimi posteljami in trdno streho, za hangarjem smo imeli pod streho svoj klubski prostor, sicer pa smo se zadrževali ob dolgi leseni mizi v gozdiču, na kateri je Ptujčan Milan Trop, z matematično natančnostjo, načrtoval svoje lete.

Večina drugih jadralcev smo bili bolj bohemsko razpoloženi in nas zgubljanje po ravnini sploh ni motilo, saj smo se brezskrbno vozili po romantični ravnini s klubskim kombijem. Ob večerih smo si včasih zakurili ogenj in  pekli palačinke, za zmeraj bo ostala v spominu akcija leškega jadralca Vilija Ekarja, ki je v pomečkani ponvi, ki je najbrž preživela prvo in drugo svetovno vojno, nekaj ur pekel palačinke – za ves tabor. Vselej smo skušali »laširati« vsa letala, ki so se nabrala na taboru in ki jih še nismo imeli vpisane v knjižici letenja, za doživetje je poskrbel tudi stari subotiški jastreb. Vse je bilo naše in zdelo se nam je, po zaslugi Mite, da uživamo svobodo, ki je današnji rodovi več ne poznajo. Za denar nas ni skrbelo, saj je bilo letenje zastonj, kar smo ga imeli pa smo ga navadno pretočili v pivo v znameniti stari meščanski gostilni Nepker, v kateri je nekaj let igrala ista skupina romskih glasbenikov.

Po nekaj letih smo dodobra spoznali 300–kilometrski krog, do Borova, Zrenjanina in Kikinde na severovzhodu, poznali smo že na pamet vse pomembne orientacijske točke, Pipec in Herbi in še kdo pa so si prizadevali, da bi razširili svoj jadralni poligon na trikotnik 500 km.  Črnomaljskemu Franciju Starihi je nekoč uspelo pristati na Madžarskem, a edine težave je imel z jugoslovansko obveščevalno službo. Na tej meji se je jadralski svet za nas končal, zdelo se nam je, da severno od meje z Madžarsko ni ničesar več.  Kljub temu smo se slovenski jadralci v Subotici počutili izjemno dobro in lahko bi dejali, da smo prav prek Mite in jadranja v Vojvodini spoznali nekaj novega.  

Vsaka, še tako lepa zgodba, se nekoč konča, zanimivo pa je, da smo slovenski jadralci novo kakovost letenja občutili prav tam, kjer se je v Vojvodini končala. Na Madžarskem, v neposredni bližini Subotice. Seveda smo z Mito Vukovićem obdržali prijateljske stike, ne sicer zelo pogoste, a vendarle ga nismo pozabili. Letos ga je, ob prostem dnevu na državnem prvenstvu v Szatymazu, že v bolnici obiskal Denis Štrbenc. Ni nam prinesel prav spodbudnih novic, zato pa veliko iskrenih pozdravov mnogim slovenskim prijateljem, ki se jih je spominjal z imeni in priimki.

Na letališču v Subotici nismo bili dobrodošli samo slovenski jadralci, jadralski center so obiskovali tudi srbski jadralci, Milan Petković-Petko pa je o Miti Vukoviču napisal kratko in prijazno: »Mita je bil legendarni vodja jadralnega letenja v Subotici, v Vojvodini in tudi v Jugi. Pri njemu smo bili vselej dobrodošli. Vsako težavo je rešil z nasmehom. Bil je trener jadralki Mariji Letić in drugim dekletom. Marija je ob njegovi asistenci dosegla nekaj državnih rekordov, za svoje dosežke je dobila tudi »Zlatega orla«, najvišje letalsko priznanje v Jugoslaviji. Leta 1985 je sodeloval pri organizaciji evropskega prvenstva v jadralnem letenju za ženske, ki je bilo doslej eno najuspešnejših. Z veliko vnemo je sodeloval pri obnovi subotiškega letališča, saj ga je želel predstaviti v najlepši podobi. Takrat so zgradili letališko restavracijo in teraso, kontrolni stolp. Kasneje je klub, predvsem po njegovih prizadevanjih, kupil DG 300 AMS.

Mito je bil Bunjevec, torej pripadnik ene od mnogih nacionalnih manjšin v Vojvodini, tekoče je govoril madžarsko, rad je bil v družbi, bil je duhovit sogovornik, predvsem pa ga je odlikoval neizčrpno jadralsko navdušenje. Trudil se je za sodelovanje z madžarskimi jadralci. V vsakem pogledu je bil izjemen človek, pravi letalec, ki nam je omogočil, da smo na njegovem letališču  in pod nebom Vojvodine preživeli najlepše dneve svoje mladosti. Naj še dolgo živi spomin na našega velikega prijatelja.«        
 

Takšen je bil tabor v Sobotici

Gasilska slika z Mitom na ženskem EP v jadralnem letenju. Na fotografiji je nekaj legendarnih letalcev in letalk: Mika Isaković, Ljudmila Jovanović, Ivan Tumbas, Nada Novak, Djordje Jovanović, Mita Vuković, Bisa Isaković, Zdravko Gabrijel in Velja Basic.

PS
Tudi Branko Stojković, izvrsten srbski jadralec, ki navdušuje s svojimi leti v Bahii v Braziliji,   je enega od svojih preletov posvetil Miti Vukoviću.
Takole je napisal: »Ovaj let je za Mitu Vukovića, neka mu je nebo uvek puno kumulusa.« Miha Kos, ki je vest objavil na forumu opensoaringa, pa je dodal: »Tudi meni ostaja Mita od leta 1988 v spominu kot izjemen človek.«